Med dvema ognjema: Kdaj je družina pomembnejša od družine?

»Ne moreš pričakovati, da bom izbral med tabo in svojim očetom!« je Miha dvignil glas, ko sem mu povedala, da je mama pripravljena pomagati pri nakupu stanovanja. Njegove oči so bile polne bolečine in jeze, jaz pa sem stala v kuhinji, z rokami na pultu, in se tresla. Naš triletni sinček Jure je v dnevni sobi sestavljal kocke, nevedoč, da se svet okoli njega maje.

Že pet let živimo v tem majhnem, vlažnem stanovanju v Šiški. Vsako pomlad znova se borimo s plesnijo na stenah in vsako zimo s previsokimi položnicami za ogrevanje. Sanjala sem o tem, da bi imeli svoj dom – balkon z rožami, otroško sobo za Jureta, kuhinjo, kjer bi lahko povabila prijateljice na kavo brez sramu. Ko mi je mama pred tednom dni rekla: »Tina, če hočeta, vama lahko pomagam. Imam nekaj prihrankov, dovolj za polog za stanovanje,« sem prvič po dolgem času začutila upanje.

Toda Miha ni delil mojega navdušenja. Njegov oče, gospod Franc, je pred dvema mesecema doživel možgansko kap. Od takrat je priklenjen na posteljo v majhni hiši na obrobju Domžal. Miha vsak vikend vozi tja in pomaga mami pri negi. Ko sem mu omenila mamin predlog, je samo skomignil z rameni. »Veš, da oče potrebuje denar za zdravljenje. Mama komaj shaja z njegovo pokojnino.«

»Ampak Miha, to je priložnost za nas! Jure potrebuje svoj prostor. Saj veš, kako težko je tukaj…« sem tiho rekla.

»In ti misliš, da moj oče ne potrebuje pomoči? Da naj ga pustim umreti v tisti sobi?« Njegove besede so me zarezale globoko. Nikoli nisem želela biti tista, ki bi izbirala med lastno družino in njegovo.

Tisto noč nisem spala. Poslušala sem Juretovo mirno dihanje in razmišljala o tem, kako hitro se lahko življenje spremeni. Spomnila sem se otroštva v maminem bloku v Mostah – kako je mama vedno garala, da mi ni nič manjkalo. Oče je umrl mlad in mama je bila vse: kruh na mizi, topla beseda in varnost. Zdaj mi ponuja možnost za novo življenje, a jaz ne vem, ali jo lahko sprejmem.

Naslednji dan sem šla k mami na obisk. Sedela je v kuhinji in pila kavo iz stare skodelice z modrimi rožicami. »Tina, vse bo v redu. Če Miha ne želi vzeti denarja, ga pač ne bosta. Samo želim si, da bi bila srečna.«

»Mama, kaj pa če… Kaj pa če s tem razbijem svojo družino? Miha je tako trmast. Bojim se, da me bo sovražil.«

Mama je prijela mojo roko. »Ljubezen ni vedno lahka. Včasih moraš izbrati med srcem in razumom.«

Ko sem se vračala domov skozi deževno Ljubljano, sem razmišljala o tem, kako pogosto moramo Slovenci izbirati med lastno srečo in dolžnostjo do staršev. Stanovanja so draga, službe negotove. Vsi poznamo nekoga, ki živi pri starših do tridesetega ali več. Miha pravi, da je dolžan pomagati očetu – jaz pa čutim dolžnost do svojega sina.

Tisti večer sva z Miho sedela vsak na svojem koncu kavča. Tišina med nama je bila težja od vseh besed.

»Miha… Kaj če bi polovico denarja dali tvojemu očetu za zdravljenje, polovico pa uporabila za polog?« sem previdno predlagala.

Zagledal se je vame s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že odkar se je njegov oče razbolel. »In če potem nobenemu ne bo dovolj? Če bomo izgubili vse?«

»Ampak če ne poskusiva… Nikoli ne bova vedela.«

Naslednje dni sva hodila mimo oglasov za stanovanja kot mimo izložb s predragimi oblekami – sanjala sva o tem, kar si ne moreva privoščiti. Medtem so iz Domžal prihajale vedno slabše novice: Francu se stanje slabša, zdravniki niso optimistični.

Nekega popoldneva me je poklicala tašča: »Tina, Miha naj pride čim prej. Oče je slab.« Ko sem mu povedala novico, je brez besed pograbil jakno in odšel.

Ostala sem sama z Juretom in občutkom krivde. Je prav, da želim boljše življenje za svojega sina? Ali bi morala biti bolj sočutna do moževe družine? V Sloveniji nas učijo spoštovanja do starejših in skrbi za starše – a kdo bo poskrbel za nas mlade?

Čez nekaj dni se je Miha vrnil domov izmučen in tih. »Oče si želi samo miru. Rekel je… naj živiva svoje življenje.«

Objela sem ga in prvič po dolgem času sva oba jokala.

Mama nam je dala denar za polog. Kupila sva majhno stanovanje v Fužinah – ni popolno, a je najino. Jure ima svojo sobo in jaz balkon z rožami.

Franc je umrl mesec dni kasneje. Na pogrebu sem držala Miho za roko in čutila njegovo bolečino – a tudi olajšanje.

Včasih ponoči sedim na balkonu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali smo naredili prav? Je mogoče izbrati med dvema družinama – ali pa vedno nekdo izgubi?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?