Med dvema ognjema: Dolg, ki razdvaja družino

»Ne moreš kar tako pozabiti na toliko denarja, Tanja!« je mamin glas tresel zrak v kuhinji, kjer sem že tretjič ta teden sedela s skodelico kave v rokah, ki se je počasi hladila. Pogledala sem skozi okno, kjer so se prve kaplje dežja odbijale od starega balkona. V meni je vrelo. »Ampak, mami, to so vendarle njegovi starši. Saj veš, kako je bilo, ko je oče izgubil službo…« sem poskušala, a me je prekinila z ostrim zamahom roke.

»Tanja, ti si vedno preveč mehka. Če ne boš postavila meje zdaj, bodo vedno hodili po tebi. Saj veš, kako je bilo že z Boštjanovo sestro, ko si ji posodila za avto pa ti ni nikoli vrnila niti centa!«

V meni se je nekaj zlomilo. Spomnila sem se tistega občutka nemoči, ko sem gledala Boštjana, kako je s tresočimi rokami iz bankomata dvigoval denar za svoje starše. Takrat sva bila še mlada, komaj sva začela graditi skupno življenje v najinem majhnem stanovanju v Šiški. Njegova mama, gospa Marija, je jokala na kavču in govorila o tem, kako bodo izgubili hišo v Polhovem Gradcu, če jim ne pomagava. Boštjan ni okleval niti sekunde. Jaz sem bila tista, ki sem vprašala: »Bomo kdaj dobili nazaj?«

»Seveda, Tanja. Saj veš, da so pošteni ljudje.«

Pet let kasneje pa sem jaz tista, ki šteje vsak evro in razmišlja, ali si lahko privoščiva novo pralni stroj ali bo spet treba čakati na akcijo v Merkurju. Boštjan pa… On je drugačen. Ko sem mu omenila dolg, je samo skomignil z rameni.

»Pusti to, Tanja. Saj veš, da nimajo. Kaj jim boš zdaj težila? Saj so naši.«

»Ampak midva tudi nisva iz zlata!« sem izbruhnila nekega večera, ko sva sedela na kavču in gledala poročila o draginji. »Vse gre gor – položnice, hrana… In midva še vedno odplačujeva tisti kredit za stanovanje!«

Boštjan me je pogledal s tistimi svojimi utrujenimi očmi. »Nočem biti tisti sin, ki staršem obrača hrbet zaradi denarja.«

»In jaz nočem biti tista žena, ki vedno popušča!« sem mu zabrusila in odšla spat sama.

Naslednje jutro me je pričakala mami s svežimi rogljički in novim nasvetom: »Pokliči Marijo. Lepo ji povej. Saj si vedno znala lepo povedati.«

A kako naj pokličem žensko, ki me je sprejela kot svojo hčer? Ki mi je prinesla domač kruh po vsakem porodu in pazila na najina otroka, ko sva šla z Boštjanom prvič po letih na vikend v Terme Čatež? Kako naj ji rečem: »Marija, kdaj nama boste vrnili tisti denar?«

Tisti dan sem šla po otroke v vrtec in na poti domov srečala Boštjanovega očeta Franca pred Mercatorjem. Bil je sključen in siv, kot da ga je življenje povozilo. V rokah je držal vrečko s kruhom in mlekom.

»Tanja, kako si? Otroci so v redu?« me je vprašal z rahlim nasmehom.

»V redu smo…« sem zamomljala in pogledala stran.

V meni se je nabiral sram – zaradi svojih misli in zaradi tega, da sploh razmišljam o denarju v trenutku, ko vidim človeka, ki komaj shaja skozi mesec.

A doma me je spet čakala mami s svojim vztrajnim pogledom: »Tanja, če ne boš ti uredila tega, bom jaz poklicala Boštjana in mu povedala svoje!«

»Ne boš! To je najin zakon!« sem ji zabrusila in prvič v življenju zaloputnila vrata pred njo.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: dolžnost do moža ali do svoje družine? Pravičnost ali usmiljenje? Kaj pomeni biti dobra žena? Kaj pomeni biti dobra hči?

Naslednji dan sem sedela z Boštjanom v kuhinji. Otroci so se igrali v sobi. Pogledala sem ga naravnost v oči.

»Boštjan… Ne morem več tako. Vsakič ko grem mimo tvoje mame ali očeta, čutim krivdo – ker ju ne vprašam po dolgu ali ker sploh razmišljam o tem. Mami me pritiska vsak dan. Ti praviš naj pozabim… Ampak midva tudi nimava veliko.«

Boštjan je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Veš kaj… Mogoče bi moral jaz sam govoriti z njimi. Ne zaradi denarja – ampak ker nočem več skrivnosti med nama.«

Tisti večer sva šla skupaj k njegovim staršem na obisk. Marija nama je postregla s potico in domačim sokom. Franc je sedel tiho za mizo.

Boštjan je počasi začel: »Mami… Ati… Veš, glede tistega denarja… Tanja ima prav – midva tudi nimava veliko. Ne zahtevava ničesar nazaj zdaj-takoj… Samo… Rada bi vedela, ali lahko kdaj računava na to.«

Mariji so se orosile oči. »Otroka moja… Če bi lahko… Vsak mesec nekaj damo na stran. Ampak veš, kako je – zdravniki za Franca… Drva za zimo… Ne moreva še zdaj.«

Franc pa je prvič po dolgem času dvignil pogled: »Nisem ponosen na to. Ampak obljubim – ko bo šlo, bova vrnila.«

Na poti domov sva z Boštjanom molčala. V meni se je nekaj sprostilo – kot bi težak kamen padel iz srca.

Doma me je mami spet čakala s svojimi vprašanji: »No? Si povedala? Kaj so rekli?«

»Mami… Včasih ni vse samo črno-belo. Včasih moraš izbrati med srcem in pravico.«

Zdaj minevajo meseci in še vedno ni vrnjenega denarja. A nekaj se je spremenilo – v meni ni več grenkobe ali sramu. Naučila sem se postaviti zase in hkrati razumeti stisko drugih.

Se kdaj vprašate – koliko ste pripravljeni žrtvovati za mir v družini? In ali ima vsaka žrtev res svojo ceno?