Med dvema ognjema: Božič, ki je razklal mojo družino
»A res misliš, da si boljša od nas?« je mamin glas zarezal skozi tišino, ki je vladala v dnevni sobi. Vsi so utihnili. Oče je pogledal v tla, sestra Tjaša je zadrževala solze, babica je stiskala roke v naročju. Moja žena Ana je sedela poleg mene, bleda kot stena, njene oči so iskale moje. V tistem trenutku sem vedel, da bo ta božični večer drugačen od vseh doslej.
Vse se je začelo že popoldne, ko smo prišli k mojim staršem v Škofjo Loko. Ana ni želela pustiti najinega sina Leona pri varuški, zato sva ga pripeljala s seboj. Mama je že na pragu zavila z očmi: »A ni dovolj, da prideš ti, zdaj bo pa še otrok vse razmetal?« Ana je tiho požrla pripombo, jaz pa sem jo skušal pomiriti: »Saj veš, kakšna je mama.«
V kuhinji je dišalo po potici in pečenki, a napetost je bila otipljiva. Mama je nenehno popravljala Ano: »Ne tako režeš kruha. Pusti, jaz bom.« Ko je Ana želela pomagati pri pripravi mize, ji je mama vzela krožnike iz rok: »Tega ne znaš prav postaviti.« Oče je molčal, kot vedno. Tjaša me je na skrivaj vprašala: »Zakaj sploh še hodita sem? Saj vidiš, da mama ne prenese Ane.«
Med večerjo so se pogovori vrteli okoli običajnih tem – služba, politika, sosedje. Ana je poskušala sodelovati, a mama jo je vsakič prekinila ali popravila. Ko je Ana omenila, da bi naslednje leto mogoče praznovali pri nas doma v Ljubljani, je mama planila: »Tega pa že ne! Božič je vedno tukaj! Če ti ni prav, pa ostani doma!«
V meni se je nabiral bes. Pogledal sem Ano – videl sem, kako se trudi biti prijazna, kako požira solze in besede. Vedel sem, da jo boli. Vedel sem tudi, da me potrebuje na svoji strani. A hkrati sem čutil dolžnost do staršev – oni so me vzgojili, dali so mi vse. Kako naj izberem?
Po večerji smo sedeli ob jelki. Leon se je igral s kockami na tleh. Mama je začela govoriti o tem, kako so bili prazniki včasih lepši: »Ko še ni bilo teh novih navad in ko so bile ženske skromnejše.« Ana je vstala in šla v kuhinjo po kozarec vode. Mama ji je sledila in skozi priprta vrata sem slišal njen glas: »Ti si kriva, da se naš sin oddaljuje od nas. Odkar si tukaj, nič več ni tako kot prej!«
Vstavil sem se med njiju: »Dovolj!« sem zakričal. Vsi so obstali. Ana me je pogledala – v njenih očeh sem videl upanje in strah. Mama pa me je gledala kot tujca: »Torej boš raje na njeni strani? Po vsem, kar sva ti dala?«
Oče se je oglasil prvič tisti večer: »Mogoče bi morali vsi malo popustiti.« A mama ga je preglasila: »Ne! Naj pove! Naj pove, kdo mu več pomeni!«
V tistem trenutku sem imel občutek, da se mi tla pod nogami rušijo. Spomnil sem se otroštva – zimskih večerov ob peči, vonja po maminem kruhu, očetovega smeha. Spomnil sem se tudi vseh trenutkov z Ano – najine prve skupne noči v majhnem stanovanju na Viču, rojstva Leona, dolgih sprehodov po Rožniku.
»Ne morem izbirati!« sem zakričal. »Obe sta moji družini! Zakaj moram izbirati? Zakaj ne moremo biti skupaj?«
Mama me je pogledala s solzami v očeh: »Ker ona tega noče! Ona nas hoče ločiti!« Ana pa je tiho rekla: »Nikoli nisem želela nič slabega. Samo sprejeta bi rada bila.«
Tjaša se je oglasila: »Mama, pusti ju že pri miru! Tudi jaz bi rada imela svoj mir!« Babica pa je le tiho molila.
Tisto noč sva z Ano in Leonom odšla domov veliko prej kot običajno. Vozil sem skozi prazne ulice Ljubljane in Ana je jokala. Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se kot izdajalec – do nje in do svojih staršev.
Naslednji dnevi so bili polni tišine. Mama mi ni pisala niti klicala. Oče mi je poslal kratko sporočilo: »Upam, da ste dobro.« Tjaša mi je pisala dolgo pismo o tem, kako jo duši mamin nadzor in kako si želi svobode.
Ana me je vprašala: »Bi bilo bolje, če me ne bi bilo? Če bi imel samo svojo družino?« Prijel sem jo za roko: »Ne vem več. Samo želim si miru.«
Začel sem razmišljati o tem, kaj pomeni družina v Sloveniji danes. Ali res moramo vedno slediti tradiciji? Ali ni čas, da ustvarimo nekaj svojega? Zakaj toliko ljudi trpi zaradi pričakovanj drugih?
Po nekaj tednih sem poklical mamo. Povabil sem jo na kavo v center Ljubljane. Prišla je – utrujena in starejša kot prej. Pogovarjala sva se dolgo – o otroštvu, o Ani, o Leonu. Povedal sem ji: »Če ne sprejmeš Ane, boš izgubila mene in vnuka.« Prvič v življenju sem videl strah v njenih očeh.
Ni bilo lahko. Trajalo je mesece pogovorov in solza. A počasi se je nekaj premaknilo. Mama in Ana sta začeli govoriti o vsakdanjih stvareh – o vrtu, o receptih za potico. Ni bilo popolno – še vedno so bile napetosti – a vsaj trudili smo se.
Danes vem: družina ni samoumevna. Zanjo se moraš boriti – a ne tako, da žrtvuješ sebe ali svoje najbližje.
Včasih se vprašam: Ali smo Slovenci res tako ujeti v tradicijo, da ne vidimo svojih otrok? Kdaj bomo dovolili drug drugemu dihati?