Med dvema ognjema: Ali lahko kdaj oprostim svojemu sinu?
»Kako si lahko to naredil?« sem skoraj zašepetala, ko sem ga tistega večera gledala v oči. Matej je stal na pragu dnevne sobe, v roki je držal ključe, obraz pa mu je bil napet kot struna. V ozadju sem slišala Nino, ki je v kuhinji tiho jokala, dvojčka pa sta se igrala v svoji sobi, ne vedoč, da se bo njihov svet pravkar sesul.
»Mami, ne morem več. Ne ljubim je več. Prosim, ne sili me, da ostanem zaradi otrok ali zaradi tebe,« je rekel in pogledal stran. Njegove besede so me zarezale globlje kot katerikoli nož. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je nekaj v prsih zlomilo.
Tiste noči nisem spala. Slišala sem Nino, kako je tiho hlipala v sobi za goste. V mislih sem preigravala vse pogovore zadnjih mesecev – drobne znake, ki jih nisem hotela videti. Matej je bil vedno moj ponos. Priden študent, ljubeč oče, mož, ki je znal popraviti vse v hiši. In zdaj? Zdaj je bil nekdo drug. Nekdo, ki je brez besed zapustil svojo družino zaradi ženske, ki jo je spoznal na službeni zabavi.
Prvi tedni po njegovem odhodu so bili peklenski. Nina je ostala pri meni z otrokoma, ker ni imela kam drugam. Vsako jutro sem gledala njene rdeče oči in skušala biti močna zanjo in za vnuka. A ko sem bila sama v kopalnici, sem se sesedla na tla in jokala. Kako naj kot mati izberem stran? Kako naj oprostim sinu, ki je razbil našo družino?
Matej se je preselil k Tini – ženski, ki sem jo poznala le bežno iz njegovih pripovedovanj. Prvič sem jo srečala na rojstnem dnevu vnukov. Prišla sta skupaj, držala sta se za roke. Tina mi je ponudila roko in rekla: »Vem, da vam ni lahko. Upam, da boste nekoč razumeli.«
V meni je zavrelo. Kako naj razumem? Kako naj sprejmem žensko, ki je razdrla družino mojega sina? A pred vnukoma sem se nasmehnila in ji tiho odzdravila.
Sosedje so začeli šepetati. V trgovini sem čutila poglede na hrbtu. »A si slišala za Mateja?« »Uboga Nina.« »Kaj pa mama? Kako to prenaša?«
Vsak obisk pri zdravniku ali na pošti je bil preizkus poguma. Včasih sem si želela zakričati: »Ne sodite! Ne veste, kaj se dogaja za štirimi stenami!«
Nina je po nekaj mesecih našla majhno stanovanje v Šiški in se odselila z otrokoma. Pogrešala sem jih vsak dan. Hiša je bila nenadoma prevelika in pretiha. Matej me je klical občasno – vedno na hitro, vedno površno. Ko sem ga vprašala po otrocih, je rekel: »Vidim ju vsak drugi vikend.«
»Si srečen?« sem ga vprašala nekoč po telefonu.
Za trenutek je molčal. »Ne vem, mami. Včasih mislim, da sem naredil prav. Drugič pa …«
»Drugič pa kaj?«
»Drugič pa bi najraje vse obrnil nazaj.«
Počutila sem se raztrgano. Po eni strani sem ga želela objeti in mu reči, da ga imam rada ne glede na vse. Po drugi strani pa sem bila besna nanj – ker ni vztrajal, ker ni poskusil rešiti zakona zaradi otrok.
Nekega dne me je poklicala Nina. »Marta, lahko pridem na kavo?«
Sedeli sva v kuhinji in gledali skozi okno na deževno Ljubljano.
»Vem, da ti ni lahko,« je rekla tiho. »Ampak hvaležna sem ti za vse.«
Solze so mi spolzele po licu. »Nina … jaz … tudi meni ni lahko.«
Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino.
A ko sem tisto popoldne sedela sama v dnevni sobi in gledala stare fotografije – Mateja z Nino na maturantskem plesu, dvojčka v porodnišnici – me je preplavila žalost.
Začela sem hoditi na pogovorne skupine za starše odraslih otrok v stiski. Tam sem prvič slišala zgodbe drugih mater: o sinovih, ki so zapustili družine; o hčerah, ki so se odtujile; o občutku krivde in nemoči.
»Ali ste mu že oprostili?« me je vprašala ena od udeleženk.
»Ne vem, če znam,« sem priznala.
Vsak praznik je bil znova boleč opomnik na izgubljeno družino. Božič brez otrok v hiši; rojstni dnevi brez skupnih tort; prazna miza na veliko noč.
Matej me je povabil k sebi in Tini na kosilo. Sprejela sem povabilo iz vljudnosti – a ko sem sedela za mizo z njima in gledala slike njunih skupnih potovanj na steni, sem čutila le praznino.
»Mami, upam, da boš nekoč razumela …«
»Mogoče bom res … ampak danes še ne znam.«
Včasih ponoči sanjam o tem, da se vse vrne nazaj – da Matej pride domov k Nini in otrokoma; da spet sedimo skupaj ob nedeljskem kosilu; da se smejimo kot nekoč.
A potem se zbudim in vem: tega sveta ni več.
Z leti se bolečina ni povsem umirila – le otopela je. Naučila sem se živeti z njo kot z brazgotino, ki jo vsak dan znova občutim ob najmanjših stvareh: vonju Nininega parfuma na stari blazini; risbici dvojčka na hladilniku; Matejevem glasu po telefonu.
Včasih si rečem: »Ali sem slaba mama, ker ne morem sprejeti njegove izbire? Ali pa preprosto preveč ljubim svojo družino?«
Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi lahko oprostili svojemu otroku – ali bi vas bolečina izdaje spremljala do konca življenja?