Med dvema domovoma: Zgodba o družini, ljubezni in nemogočih odločitvah

»Ne boš več hodila v tisto hišo, Jasna!« je zagrmela tašča, ko sem še enkrat tiho omenila, da bi rada obiskala domačijo svojih staršev. Njene besede so mi zarezale globoko v srce, kot bi mi nekdo iztrgal del mene. Stala sem v kuhinji njenega stanovanja v Trzinu, kjer sem zadnja leta živela z možem Markom in najino hčerko Evo. Vse je bilo sterilno, brez duše – nič ni dišalo po domačem kruhu, nič ni škripalo kot stara vrata na naši domačiji v Poljanski dolini.

Včasih ponoči nisem mogla spati. Slišala sem veter, ki je pihal skozi razpoke v stari strehi domače hiše, čeprav sem bila kilometre stran. Spominjala sem se očetovega glasu: »Jasna, to bo nekoč tvoje. Skrbi za to, kot sva midva skrbela.« A zdaj je bila hiša prazna. Oče je umrl pred tremi leti, mama leto kasneje. Ostala sem sama z dediščino, ki je bila zame sveta – a za Markovo družino le breme.

»Zakaj ti toliko pomeni tista stara bajta? Saj imaš zdaj nas,« je rekel Marko tistega večera, ko sem spet jokala v kopalnici. »Moja mama ima prav – prodajmo jo in kupimo nekaj večjega tukaj. Eva potrebuje svojo sobo.«

»Ampak to je moj dom! Tam sem odrasla! Tam so vsi moji spomini!« sem mu skušala razložiti, a me ni razumel. Nikoli ni razumel. Zanj je bila družina nekaj, kar se gradi na novo, ne nekaj, kar se ohranja iz preteklosti.

Tašča, gospa Marija, je bila vedno stroga ženska. Po upokojitvi iz šole je imela še več časa za nadzor nad našimi življenji. Vsak dan je prihajala k nam in preverjala, ali je Eva dovolj toplo oblečena, ali sem skuhala pravo juho, ali Marko preveč dela. Nikoli pa ni vprašala mene, kako sem. Ko sem ji prvič omenila, da bi rada obnovila domačijo in tam preživela poletja z Evo, me je prekinila: »Ne bodi nora! Kdo bo pa skrbel za nas tukaj? Saj nisi več otrok!«

Vse bolj sem se počutila ujeto. Med dvema domovoma – enim, ki ga ljubim in drugim, kjer naj bi pripadala. Vsak obisk Poljanske doline me je napolnil z žalostjo in krivdo. Sosedje so me spraševali: »Jasna, boš prodala hišo?« Vedno sem jim rekla: »Ne vem.«

Nekega dne sem šla sama na domačijo. Ključ je še vedno škripal v stari ključavnici. Ko sem odprla vrata, me je zadela vonj po vlagi in prahu – a tudi po otroštvu. Usedla sem se na klop pred hišo in jokala. Počutila sem se izdano – od moža, tašče in celo od sebe.

Telefon mi je zazvonil. Bila je Marija.
»Kje si? Eva te pogreša.«
»Na domačiji sem.«
»Spet? Jasna, kdaj boš odrasla?«
»Mogoče takrat, ko bom lahko sama odločala o svojem življenju.«

Prekinila sem klic in prvič začutila nekaj poguma v sebi. Tisto noč sem prespala v prazni hiši. Zjutraj sem poklicala Markota.
»Marko, ne morem več tako. Ne bom prodala hiše.«
»Jasna, bodi realna! Nimamo denarja za dve hiši!«
»Potem bom našla način.«

Začela sem iskati rešitve – najemnike, subvencije za obnovo starih hiš. Pogovarjala sem se s sosedi in celo z županom. Vsak dan sem se vozila iz Trzina v Poljansko dolino in nazaj. Bila sem izmučena, a prvič po dolgem času živa.

Marko se je oddaljeval. Večkrat je prespal pri prijateljih ali pri mami. Eva me je spraševala: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem znala odgovoriti.

Nekega večera me je Marija pričakala pred blokom.
»Jasna, uničuješ družino zaradi neke stare bajte!«
»To ni samo bajta! To je moj dom!«
»Tvoj dom je tukaj! Pri mojem sinu in tvoji hčerki!«

Zadihala sem se od besa in žalosti.
»Moj dom je tam, kjer lahko diham.«

Tiste noči nisem spala doma. Prespala sem na domačiji in razmišljala o vsem, kar bi lahko izgubila – moža, hčerko, varnost… A tudi o tem, kaj bi izgubila sama sebe.

Čez nekaj tednov mi je Marko rekel:
»Jasna, odločiti se moraš.«

Srce mi je razpadalo na koščke. Izbrati med družino ali svojim koreninami? Je to sploh pošteno?

Poklicala sem prijateljico Petro.
»Kaj bi ti naredila?«
»Jasna, če izgubiš sebe, ne boš mogla biti dobra mama niti žena.«

Tiste besede so mi dale moč. Odločila sem se: domačije ne bom prodala. Čeprav pomeni manj denarja in več dela. Čeprav pomeni konflikte.

Marko ni razumel moje odločitve. Nekaj mesecev sva živela vsak na svojem koncu – on pri mami z Evo, jaz na domačiji. Bilo je grozno – pogrešala sem Evo vsak dan.

A počasi so se stvari začele premikati. Marko je začel prihajati na obisk z Evo ob koncih tedna. Skupaj smo obnavljali vrt in barvali ograjo. Eva je spet tekla po travniku kot nekoč jaz.

Marija ni nikoli sprejela moje odločitve. Še danes pravi sosedam: »Moja snaha je čudakinja.« A jaz vem svoje.

Včasih ponoči še vedno poslušam veter v stari strehi in se sprašujem: Sem ravnala prav? Je vredno žrtvovati mir zaradi svojih korenin?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi izbrali družino ali svoj dom?