Med dvema domovoma: Ko te lastna družina ne razume

»A resno misliš, Zoja? Da naj prodam vse, kar sem si ustvarila v Ljubljani, in se vrnem v vas, kjer me nihče več ne razume?« sem skoraj zakričala, čeprav sem si obljubila, da bom tokrat tiho. V kuhinji je zadišalo po sveže pečenem kruhu, mama je tiho sedela za mizo in gledala skozi okno, kot da je tam nekje rešitev za vse naše težave. Oče je že zdavnaj umolknil, odkar so mu zdravniki odkrili sladkorno bolezen in se je še bolj zaprl vase. Zoja pa je stala pred menoj z rokami v bokih in tistim njenim vzvišenim izrazom, ki ga poznam že iz otroštva.

»Ne gre samo zate, Tina. Gre za družino. Mama ne zmore več sama, Miha ima svoje otroke, jaz pa… Saj veš, da sem ostala brez službe. Če bi ti prišla domov, bi bilo vse lažje. Stanovanje v Ljubljani je itak predrago – prodaj ga, pa bomo skupaj uredili hišo. Lahko bi celo odprli kakšno domačo dejavnost!«

Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Vse življenje sem garala, da sem prišla do tistega majhnega stanovanja v Šiški. Še zdaj se spomnim, kako sem kot študentka delala v Mercatorju na blagajni in ponoči čistila pisarne, samo da sem lahko plačala najemnino. Ko sem končno dobila stalno zaposlitev v arhitekturnem biroju, sem si prisegla, da se nikoli več ne bom vrnila v vas pod Pohorjem – ne zaradi ljudi tam, ampak zaradi občutka ujetosti, ki me je vedno dušil.

Zoja je še kar govorila: »Poglej na mamo! Saj vidiš, kako ji gre na slabše. Ti si najstarejša. Miha ima svoje življenje, jaz pa… Saj veš, da mi ni lahko.«

Mama je pogledala stran in si obrisala oči z robcem. V tistem trenutku sem začutila krivdo – tisto staro znano krivdo, ki me vedno preplavi, ko pridem domov. Ampak tokrat je bilo drugače. Tokrat sem bila jezna.

»Zoja, ti si dve leti mlajša od mene. Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz?«

»Ker si ti tista, ki ji je uspelo! Ker imaš denar! Ker nisi tukaj vsak dan!«

V meni je nekaj počilo. Vzela sem torbico in brez besed odšla iz hiše. Po cesti do avtobusne postaje sem jokala – ne zaradi Zoje ali mame, ampak zaradi občutka izdaje. Nikoli nisem bila dovolj dobra za svojo družino – vedno preveč mestna za vas in preveč kmečka za mesto.

Ko sem v soboto zvečer stopila v svoje stanovanje v Ljubljani, sem se sesedla na kavč in dolgo strmela v strop. Telefon je zvonil – mama, potem Zoja, potem Miha – a nisem dvignila. V nedeljo zjutraj pa je nekdo potrkal na vrata.

»Tina?«

Bil je Miha. Stal je na hodniku s staro pleteno košaro polno jabolk.

»Prinesel sem ti nekaj iz domačega vrta. In… oprosti za včeraj.«

Povabila sem ga noter. Sedela sva v tišini, dokler ni začel govoriti:

»Veš… Zoja ima težke čase. Vsi jih imamo. Ampak ni prav, da te silimo nazaj domov. Tvoje življenje je tukaj. Samo… vsi smo malo izgubljeni.«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila toplino do brata.

»Miha… Saj bi rada pomagala. Ampak ne morem žrtvovati vsega svojega življenja za druge. Tudi jaz imam pravico do svojega miru.«

Miha je pokimal in rekel: »Samo… ne nehaj prihajati domov. Mama te potrebuje.«

Ko je odšel, sem sedela ob oknu in gledala na deževno Ljubljano. V glavi so mi odzvanjale Zojine besede: ‘Ker si ti tista, ki ji je uspelo.’ Je res uspeh to, da si sam? Da imaš stanovanje in službo, a te doma nihče ne razume?

V službi so me tisti teden vsi spraševali, zakaj sem tako zamišljena. Nisem znala odgovoriti. Vse bolj sem se zavedala, kako globoko so korenine družinskih pričakovanj in kako težko jih je izruvati.

V petek me je poklicala mama: »Tina… oprosti za vse. Samo pogrešamo te.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Počutila sem se razpeto med dvema svetovoma – med mestom in vasjo, med svojo svobodo in družinsko dolžnostjo.

Zvečer sem sedela ob košari jabolk in razmišljala: Ali res lahko kdaj pobegnemo pred pričakovanji svoje družine? Ali pa nas bodo vedno znova našla – ne glede na to, kam gremo?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi žrtvovali svoje življenje za družino ali bi končno postavili sebe na prvo mesto?