Med dolgovi in materinsko ljubeznijo: Moja borba za sina
»Tanja, če ne boš podpisala, bomo izgubili hišo!« Miha je stal pred menoj, z rokami v laseh, oči so mu bile rdeče od neprespanih noči. Na mizi so ležali papirji – kreditna pogodba, ki bi rešila njegovo mamo pred rubežem. V srcu me je stisnilo. V sosednji sobi je moj sinček Luka tiho sestavljal kocke in čakal, da se mu pridružim.
»Miha, to ni več samo tvoja stvar. To je najin dom, najina prihodnost, Luka… Kaj pa če ne bomo zmogli? Kaj če izgubimo vse?« sem šepnila, a Miha me ni poslušal. Njegova mama, gospa Marija, je že več let kopičila dolgove – najprej zaradi propadlega gostinskega lokala v Kamniku, potem še zaradi posojil za obnovo hiše, ki jih ni mogla odplačevati. Vsakič, ko sem predlagala, da jo pustiva, da sama reši svoje težave, me je Miha pogledal kot izdajalko.
»Tanja, to je moja mama! Saj veš, kako je bilo, ko je oče umrl. Sama je vse držala skupaj. Ne morem ji obrniti hrbta!«
V meni se je nabiral obup. Vsak dan sem hodila v službo v Ljubljano – delala sem kot medicinska sestra na onkologiji, kjer sem gledala ljudi, ki so se borili za življenje. Po službi sem hitela domov, kjer me je čakal Luka in kup neplačanih položnic. Miha je bil zadnje mesece brezposeln; gradbeništvo je škripalo in ni dobil novega projekta. Vse je viselo na meni.
Nekega večera sem sedela na kavču in gledala Luko, kako spi. Njegove drobne roke so objemale plišastega medvedka. V prsih me je stisnilo – kdaj sem ga nazadnje peljala na sladoled? Kdaj sva se nazadnje smejala skupaj? Vedno sem bila utrujena ali zaskrbljena zaradi denarja.
Naslednje jutro me je poklicala Marija. »Tanja, samo ti mi lahko pomagaš. Če ne podpišeš poroštva, bom ostala brez strehe nad glavo! Saj veš, da nimam nikogar drugega.«
V glasu ji je drhtel strah, a tudi nekaj očitajočega. Vedno sem bila tista »ta tuja«, ki nikoli ni bila dovolj dobra za njenega sina. Zdaj pa sem bila edina rešiteljica.
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Če ne podpišeš… če ne podpišeš…« Luka se je ponoči prebudil in prišel k meni v posteljo. »Mami, zakaj jokaš?«
Objela sem ga in mu šepnila: »Nič ni narobe, srček.« A v sebi sem vedela – vse je narobe.
Podpisala sem. Z roko, ki se mi je tresla, sem podpisala poroštvo za kredit v višini 40 tisoč evrov. Tisti trenutek sem začutila, kot da sem prodala del sebe.
Življenje se je spremenilo v neskončno dirko: služba, domov, trgovina s popusti, iskanje dodatnih ur v bolnišnici. Miha je postal še bolj zaprt vase; cele dneve je sedel pred računalnikom in iskal delo ali pa pomagal mami pri urejanju papirjev. Luka je postal tih – risal je slike družine z žalostnimi obrazi.
Nekega dne me je poklicala vzgojiteljica iz vrtca: »Gospa Tanja, Luka zadnje čase veliko joka. Pravi, da vas pogreša.«
Zlomilo me je. V službi sem prosila za krajši delovni čas – a to bi pomenilo še manj denarja. Ko sem to povedala Mihi, se je razjezil: »A zdaj boš še službo žrtvovala? Kaj pa položnice? Kaj pa kredit?«
»Miha, izgubljam sina! Ne opaziš?«
»Vsi imamo težave! Saj ni edini otrok v Sloveniji, ki mu ni vse postlano z rožicami!«
Začela sva se prepirati vsak dan. Marija mi je očitala, da sem sebična; Miha mi ni več zaupal svojih skrbi; Luka se je zapiral vase.
Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Spraševala sem se: ali sem res slaba žena in mama? Ali bi morala biti bolj razumevajoča do moževe družine? Ali pa bi morala postaviti mejo?
V bolnišnici sem vsak dan gledala ljudi, ki so umirali brez svojih bližnjih ob sebi. Vedno sem si prisegla, da bom svojemu otroku dala vse – a zdaj mu nisem mogla dati niti svojega časa.
Potem pa se je zgodilo najhujše: Marija ni mogla več odplačevati kredita in banka nam je grozila z rubežem tudi našega stanovanja. Miha se je zlomil; prvič ga nisem videla jokati zaradi mame ali denarja – jokal je zaradi Luko.
»Tanja… kaj sva naredila?«
Tiste noči sva skupaj sedela ob Luki in mu brala pravljico. Prvič po dolgem času sva bila družina.
Naslednji dan sem poklicala socialno delavko in prosila za pomoč. Prijavila sem se na svetovanje za družine v stiski in začela iskati rešitve – ne več za Marijo, ampak za naju in Luko.
Miha se je počasi sprijaznil: »Mami ne moreva več reševati na račun najinega sina.«
Marija mi še vedno ni odpustila; pravi, da sem jo izdala. A jaz prvič po dolgem času spet diham.
Luka me vsak dan objame in reče: »Mami, rad te imam.« In jaz vem – to je največje bogastvo.
Včasih ponoči še vedno ne morem spati in se sprašujem: ali sem ravnala prav? Kje je meja med pomočjo drugim in zaščito svoje družine? Bi vi žrtvovali svojo srečo za nekoga drugega?