Med Bliskom in Krvjo: Družina na Preizkušnji
»Spet so odpovedali,« je rekla moja hčerka Nika, ko je s tresočim glasom odložila telefon. Sedela sem na robu kavča, v rokah držala njeno najljubšo plišasto žirafo, ki jo je stiskala vsakič, ko je bila žalostna. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi srce lomi na tisoč drobnih koščkov. »Rekli so, da imajo preveč dela z novo hišo in da morajo peljati avto na servis,« je še dodala in se mi stisnila v naročje.
V glavi sem že sestavljala izgovore za moža, Marka. Vedno je bil med dvema ognjema – med svojo mamo in očetom, ki sta živela v velikem belem dvorcu na obrobju Ljubljane, in med nama z Niko, ki sva si želeli le malo njihove pozornosti. »Veš, babi in dedi imata res veliko opravkov,« sem ji poskušala pojasniti, a sem vedela, da so to prazne besede. Nika je bila dovolj stara, da je razumela resnico: za svoje vnuke nimata časa.
Spomnim se, kako sem pred leti prvič stopila v njihovo hišo. Vse je bilo brezhibno – parket je dišal po vosku, kristalni kozarci so se bleščali na policah, v garaži pa je stal nov Volvo. Takrat sem si mislila: »Tukaj bo Nika imela vse.« A kmalu sem spoznala, da bo imela vse – razen ljubezni.
Marko je vedno zagovarjal svoje starše. »Saj veš, kako sta – pridna sta, delata za prihodnost. Ko bosta imela več časa, bosta več z Niko.« A čas je mineval in obiski so postajali vse redkejši. Namesto skupnih nedeljskih kosil so prihajale le še voščilnice za rojstni dan in občasni klici. Ko sem Marku omenila, da bi lahko povabila njegove starše na Nikino predstavo v šoli, je le skomignil: »Verjetno bosta ravno takrat imela sestanek z arhitektom.«
Nika je začela risati slike babice in dedka – vedno sta bila narisana daleč stran, za velikimi okni hiše ali v avtu. Enkrat me je vprašala: »Mami, ali me babi in dedi sploh imata rada?« Takrat sem prvič začutila pravo jezo do svojih tastov. Kako lahko odrasla človeka postavita materialne stvari pred svojo vnukinjo?
Nekega večera sem zbrala pogum in Marku povedala: »Ne morem več gledati, kako Nika trpi. Tvoji starši bi lahko prišli vsaj na njen rojstni dan.« Marko je molčal. Vem, da ga boli. Vem tudi, da si želi biti dober sin in dober oče hkrati. A midva sva ostala sama s svojo bolečino.
Ko sem naslednjič srečala taščo v trgovini v Šiški, sem jo ogovorila: »Vas lahko povabim na Nikino predstavo? Zelo bi ji pomenilo.« Pogledala me je skozi sončna očala in rekla: »Veš, draga moja, zdaj res nimava časa. Hiša je še vedno v prenovi in Volvo ima težave z elektroniko. Saj veš, kako je to.«
V tistem trenutku sem začutila, da ni več upanja. Vse tiste ure, ko sem se trudila biti prijazna snaha, so izginile kot dim. Domov sem prišla z občutkom poraza.
Nika me je vprašala: »Bosta prišla?« In jaz sem ji morala lagati: »Mogoče.«
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede moje tašče. Spraševala sem se, ali smo Slovenci res tako navezani na materialne stvari, da pozabimo na tisto najpomembnejše – družino? Spomnila sem se svojega otroštva v Kamniku. Moji stari starši niso imeli veliko – majhna hiša, vrt in star fičo – a vsak vikend smo skupaj pekli potico in peli stare pesmi.
Naslednji dan sem Marku rekla: »Dovolj imam tega. Če tvoja starša ne moreta biti del Nikinega življenja, potem bomo mi ustvarili svoje spomine.« Marko me je pogledal s solzami v očeh: »Saj imaš prav. Ampak boli me.«
Nika je tisti teden nastopila v šolski predstavi. V dvorani sva bila samo midva z Markom in nekaj staršev iz razreda. Ko je stopila na oder in zapela pesem o družini, sem videla solze v njenih očeh. Po predstavi me je objela in rekla: »Saj imam tebe in atija.«
A kljub temu me še vedno boli. Vsakič ko peljem Niko mimo velike bele hiše na robu mesta ali ko vidim bleščeči Volvo na parkirišču pred Mercatorjem, se vprašam: Ali smo res postali družba, kjer štejejo samo stvari? Kje so ostale vrednote naših babic in dedkov?
Včasih ponoči sedim ob Nikini postelji in jo gledam, kako spi. Sprašujem se: Ali bo nekoč razumela, zakaj njena babica in dedek nista imela časa zanjo? In še bolj me skrbi: Ali bom jaz znala biti drugačna?
Kaj vi mislite – ali lahko materialne stvari res nadomestijo toplino družine? Ali smo Slovenci pozabili na tisto pravo bližino?