Mati ali žena: Kdo je res na prvem mestu v sinovem srcu?

»Peter, a si resno?« sem skoraj zakričala, ko sem v kuhinji slišala njegov glas iz dnevne sobe. »Ja, mama, vem… Ja, jutri pridejo delavci. Ne, Mariji še nisem povedal. Saj veš, da je občutljiva glede teh stvari.«

V tistem trenutku sem začutila, kako mi je srce zdrsnilo v želodec. Vse je bilo dogovorjeno za jesen. Takrat bi šla z Ano k mojim staršem na Gorenjsko, Peter pa bi imel čas za prenovo kopalnice in kuhinje. Tako sva se dogovorila. Ampak zdaj… zdaj je bila njegova mama tista, ki je odločala. Vedno njegova mama.

Ko sem vstopila v dnevno sobo, je Peter že odložil telefon. Njegov pogled je bil kriv in hkrati trmast. »Zakaj mi nisi povedal?« sem ga vprašala tiho, a z glasom, ki je tresel zrak med nama.

»Mami je rekla, da je zdaj pravi čas. Da so delavci prosti samo ta teden. Saj veš, kako težko jih je dobiti,« je začel razlagati, kot da sem jaz tista, ki ne razume.

»In ti si kar poslušal? Kaj pa najin dogovor? Kaj pa Ana? Kaj pa jaz?«

Peter je vzdihnil in se usedel na kavč. »Marija, ne kompliciraj. Saj bo vse v redu. Mami ima izkušnje s temi stvarmi.«

Zazrla sem se skozi okno na dvorišče, kjer so cvetele moje rože – edini kotiček hiše, ki ga še ni dosegla njegova mama. Vedno je bila prisotna. Ko sva se poročila, je zahtevala, da živiva v zgornjem nadstropju njene hiše v Škofji Loki. »Tako bo lažje za vse,« je rekla. In Peter… Peter ni nikoli znal reči ne.

Spomnim se prvega večera po poroki. Sedela sva v najini sobi, jaz sem jokala zaradi občutka ujetosti, on pa me je tolažil: »Saj boš videla, mami ni taka.« Ampak bila je – še hujša.

Vsako odločitev sva morala potrditi pri njej. Od barve ploščic do tega, kdaj bo Ana šla spat. In zdaj še prenova.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem Petrov pogovor z mamo skozi steno. »Ne skrbi, mami. Marija bo že razumela.«

Naslednje jutro so pred hišo parkirali kombiji z orodjem in gradbeniki. Moja tašča Jožica je že stala na dvorišču s skodelico kave in dajala navodila.

»Marija, pazi na Ano! Delavci bodo potrebovali prostor!« mi je zabrusila mimo grede.

Ana me je prijela za roko in me pogledala z velikimi očmi: »Mami, zakaj si žalostna?«

Kako naj ji razložim? Da v tej hiši nikoli ne bom imela besede? Da njen oče vedno najprej posluša svojo mamo?

Tiste dni sem bila kot duh v lastnem domu. Delavci so razbijali ploščice, Jožica jim je nosila sendviče in kavo ter jim razlagala, kako naj kaj naredijo. Peter se je smejal njenim šalam in ji prikimaval.

Ko sem poskusila povedati svoje mnenje o barvi ploščic, me je Jožica prekinila: »Marija, te barve so preveč moderne za našo hišo. Tukaj smo vedno imeli klasičen stil.«

Peter ni rekel ničesar.

Zvečer sem sedela na postelji in gledala stare slike iz časa, ko sva bila s Petrom še sama v najinem majhnem stanovanju v Ljubljani. Tam sva bila svobodna. Tam sva se smejala brez pričakovanja drugih.

Ko sem mu to omenila tisti večer, je samo skomignil: »Ampak tukaj imamo več prostora. In Ana ima babico.«

»Ampak jaz nimam moža!« sem mu zabrusila in prvič po dolgem času zajokala pred njim.

Peter je bil tiho. Prvič sem videla dvom v njegovih očeh.

Naslednji dan me je Jožica pričakala v kuhinji: »Marija, veš… Peter mi je rekel, da si žalostna zaradi prenove. Saj boš videla, vse bo lepše! In Ana bo imela novo kopalnico!«

»Jožica, jaz bi rada imela besedo pri tem. To je tudi moj dom.«

Pogledala me je kot otrok, ki ne razume pravil igre: »Ampak jaz sem tukaj že štirideset let. Vem, kaj je najboljše.«

Tisti trenutek sem vedela – nikoli ne bom zmagala v tej igri.

Zvečer sem Petru rekla: »Če ne moreš postaviti meje med mano in svojo mamo, potem ne vem več… Ne vem več, če lahko ostanem tukaj.«

Peter me je pogledal s strahom: »Marija… Saj veš, da te imam rad.«

»Ampak ali imaš mene rad bolj kot svojo mamo?«

Tišina.

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji, ki živijo v hišah svojih tašč in nimajo glasu pri odločitvah. Koliko nas je takih? Koliko nas tiho joka ponoči?

Ko so delavci končali prenovo in so vsi občudovali novo kopalnico – po Jožičinem okusu – sem stala ob strani in gledala Ano, ki se je igrala na tleh.

Peter mi je pristopil: »Marija… oprosti.«

Nisem mu odgovorila.

Zdaj sedim tukaj in pišem to zgodbo. Še vedno ne vem, ali bom ostala ali odšla. Ampak vem nekaj – če ženska nima glasu v lastnem domu, ali je to sploh še njen dom?

Kaj bi ve naredile na mojem mestu? Bi ostale zaradi otroka ali bi zahtevale svoj prostor pod soncem?