Maščevanje v kuhinji: Kako sem pokazala tašči, da nisem za brisanje nog

»Spet si prekuhala krompir, Ana. Saj ne more biti tako težko!« Marijin glas je rezal skozi kuhinjo kot nož skozi maslo. Stala sem ob štedilniku, z rokami potopljenimi v pomivalno korito, in čutila, kako mi vročina iz lonca sili v lica. V tistem trenutku sem si želela le izginiti. Toda tokrat nisem mogla več požirati njenih pripomb.

Že osem let živim z možem Matjažem in najinima otrokoma v hiši njegove mame. Ko sva se preselila k njej, sem verjela, da bova skupaj ustvarila topel dom. A kmalu sem ugotovila, da sem v resnici gostja – in to nezaželena. Marija je imela vedno zadnjo besedo: kako naj oblečem otroke, kaj naj kuham, celo kako naj zlagam brisače. Vsak moj poskus, da bi naredila kaj po svoje, je bil pospremljen z dvignjeno obrvjo ali ciničnim nasmeškom.

»Ana, zakaj pa nisi dala več soli? Saj veš, da Matjaž rad bolj začinjeno!« je rekla tisti večer pri večerji in pogledala sina s tistim posebnim pogledom, ki je pomenil: »Poglej, kaj ti je naredila.« Matjaž je molčal. Otroka sta gledala v krožnik. Jaz pa sem čutila, kako mi srce bije vse hitreje.

Ko so vsi odšli od mize, sem ostala sama v kuhinji. Prijela sem rob pulta in si zašepetala: »Dovolj.« Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale njene besede – vsaka opazka, vsaka pripomba, vsako ponižanje. Spomnila sem se dneva, ko sem ji prinesla domač jabolčni zavitek in ga je odrinila stran z besedami: »Moji zavitki so boljši.« Spomnila sem se rojstnega dneva najine hčerke, ko je povabila svoje prijateljice in me ni niti vprašala za dovoljenje.

Naslednje jutro sem vstala prej kot običajno. V kuhinji sem pripravila zajtrk za otroke in Matjaža. Marija je prišla v copatih in z značilnim vzdihom sedla za mizo. »Kaj pa danes kuhaš? Upam, da ne tiste tvoje brezokusne juhe.«

Globoko sem vdihnila in se obrnila k njej: »Marija, danes bom skuhala nekaj posebnega. Nekaj, kar boš zagotovo pomnila.«

Njene oči so se zožile. »No, bomo videli.«

Tisti dan sem šla na tržnico in izbrala najboljše sestavine – svežo zelenjavo iz Brd, domača jajca in goveje meso s kmetije iz okolice. Pripravila sem tradicionalno govejo juho po receptu moje babice iz Prekmurja. Medtem ko se je juha kuhala, sem spekla še potico in naredila domače rezance.

Ko je prišel čas kosila, sem postavila mizo s prtom, ki ga je Marija vedno skrivala na dnu omare – bil je darilo moje mame ob poroki. Otroka sta sedela tiho, Matjaž je bral časopis. Marija je prišla zadnja in obstala na pragu.

»Kaj pa je to?«

»To je kosilo po mojem okusu. Danes jaz odločam.«

Sedli smo za mizo. Prvič po dolgem času sem začutila mir v sebi. Ko je Marija poskusila juho, ni rekla ničesar. Pogledala me je – prvič brez posmeha.

»Dobro si skuhala,« je tiho priznala.

V tistem trenutku so mi po licih spolzele solze. Ne zaradi njenega priznanja – temveč zaradi občutka olajšanja. Pogledala sem Matjaža; prvič po letih mi je stisnil roko pod mizo.

Toda mir ni trajal dolgo. Naslednji dan me je Marija pričakala v kuhinji s hladnim pogledom.

»Ana, veš… Včeraj si bila pogumna. Ampak to še ne pomeni, da si tukaj glavna.«

Zazrla sem se vanjo: »Ne želim biti glavna. Želim le biti spoštovana.«

Nekaj trenutkov sva molčali. Nato je odšla iz kuhinje brez besed.

Tisti teden so se stvari začele spreminjati. Marija ni več komentirala vsake moje poteze. Včasih me je celo vprašala za nasvet pri kuhanju ali gospodinjstvu. Otroka sta bila bolj sproščena; Matjaž se je pogosteje smejal.

Nekega popoldneva sva z Marijo sedeli na terasi in pili kavo.

»Veš, Ana… Tudi meni ni bilo lahko, ko sem prišla v to hišo kot mlada žena. Tvoja tašča – moja tašča – je bila še hujša kot jaz.«

Pogledala sem jo presenečeno.

»Zakaj mi tega nisi nikoli povedala?«

Zavzdihnila je: »Mislila sem, da mora biti tako. Da moraš biti trda do drugih žensk v hiši.«

V tistem trenutku sem jo prvič razumela kot žensko – ne le kot svojo taščo.

Danes še vedno živimo skupaj. Ni vedno lahko; še vedno pridejo dnevi, ko bi najraje pobegnila iz hiše in pustila vse za sabo. A zdaj vem: če ne povem na glas, kar čutim, bom ostala ujeta v vlogi žrtve.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno trpi v tišini pod težo pričakovanj starejših generacij? Kdaj bomo končno zmogle reči: »Dovolj!«?