Mama joka, ker me ne pusti skrbeti zame: Kako me njena pretirana zaščita duši

»Ne, mama! Ne potrebujem, da mi prineseš malico v službo!« sem skoraj zavpila v telefon, ko sem stala pred oknom svoje majhne pisarne v Ljubljani. Glas mi je zadrhtel, a nisem več zdržala. Slišala sem njen vzdih na drugi strani linije, tisti tihi, skoraj mučeniški izdih, ki ga poznam že od otroštva. »Ampak, Ana, veš, da si vedno pozabiš vzeti sendvič. Saj veš, da ti želodec nagaja, če ne poješ pravočasno…«

Zazrla sem se v svoje odsevo v steklu. Oči so mi bile rdeče od neprespanih noči in notranjih bojev. Kolikokrat sem si želela samo en dan dihati brez občutka, da nekdo ves čas pazi name? Kolikokrat sem si želela sama izbrati svojo pot, brez njenih nenehnih navodil in opozoril?

Moja mama, Marija, je bila vedno tam. Ko sem bila majhna, je izbirala moje igrače – vedno lesene kocke ali knjige o živalih, nikoli Barbike ali plastične pištole, ki so jih imeli drugi otroci. Ko sem hotela gledati risanke na Pop TV, je vztrajala pri dokumentarcih na RTV Slovenija. »To je boljše zate, Ana. Tako se boš kaj naučila.«

V šoli je bila tista mama, ki je na roditeljskih sestankih govorila namesto mene. Ko sem bila povabljena na rojstni dan k sošolki Tini, je poklicala Tinino mamo in preverila, kaj bodo jedli in kdo vse bo tam. Nikoli nisem smela prespati pri prijateljici brez dolgih pogajanj in obljub, da bom vsakih pol ure poslala SMS.

Najhuje pa je bilo na gimnaziji. Ko sem prvič nastopila na šolskem odru v dramskem krožku, je sedela v prvi vrsti in me snemala s telefonom. Po predstavi je pristopila do profesorice in jo vprašala, zakaj nisem dobila glavne vloge. »Ana ima tako lep glas! Zakaj ste ji dali samo stransko vlogo?« Vsi so me gledali; jaz pa sem si želela izginiti.

Z leti je postalo še huje. Ko sem se vpisala na Filozofsko fakulteto in se preselila v študentski dom na Rožni dolini, je vsak vikend prišla na obisk. Prinesla mi je domače piškote in sveže oprano perilo – čeprav sem imela pralnico v kleti doma. Če nisem dvignila telefona v prvem poskusu, je poklicala še mojo sostanovalko ali celo dežurno na recepciji.

»Mama, stara sem 24 let!« sem ji nekoč rekla med večerjo doma v Kamniku. »Sama znam poskrbeti zase.«

Pogledala me je s tistimi velikimi rjavimi očmi, ki so bile vedno polne skrbi in ljubezni. »Saj vem… Ampak veš, Ana… Ko te gledam… Vse bi naredila zate.«

Nisem ji znala povedati, da me njena ljubezen duši. Da se počutim kot ptica v zlati kletki. Da me je strah sveta ne zato, ker bi bil nevaren, ampak ker mi ni nikoli dovolila poleteti.

Ko sem dobila prvo resno službo v oglaševalski agenciji v Ljubljani, sem bila ponosna nase. Prvič sem si sama najela garsonjero in si kupila kavč na obroke. Mama je prišla pomagat z montažo – čeprav sem ji rekla, da bom poklicala prijatelja Žana.

»Žan ti ne bo znal tako dobro priviti vijakov kot jaz!« je vztrajala in mi medtem predavala o tem, kako naj perem belo perilo posebej od barvnega.

Nekega večera sem se vrnila domov iz službe in našla mamo pred vrati mojega stanovanja. V rokah je imela vrečko z domačo juho in sveže pečenim kruhom.

»Mama! Kako si prišla noter?«

»Tvoja soseda mi je odprla. Rekla sem ji, da ti prinesem nekaj za pod zob.«

Takrat sem prvič začutila pravo jezo. Ne tiste tihe frustracije iz otroštva, ampak bes odrasle ženske, ki si želi biti samostojna.

»Mama, ne moreš kar prihajati brez najave! To je moj dom!«

Videla sem solze v njenih očeh. »Samo pomagat sem ti hotela… Saj veš, da te imam rada.«

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in njen žalosten obraz. Počutila sem se krivo – kot da sem slaba hči. Ampak hkrati sem vedela: če ji ne postavim meja zdaj, jih nikoli ne bom.

Naslednji dan sem ji napisala dolgo sporočilo:

»Mama, rada te imam in hvaležna sem ti za vse. Ampak prosim te – pusti mi dihati. Dovoli mi narediti napake in se učiti iz njih. Ne moreš me zaščititi pred vsem.«

Odgovorila mi je šele čez dva dni:

»Ana, oprosti. Težko mi je. Vse življenje si bila moje vse. Ne znam biti drugačna mama.«

Od takrat sva obe bolj previdni pri stikih. Včasih še vedno pokliče prevečkrat ali pride nenapovedano – a zdaj ji znam reči ne.

Včasih jo slišim jokati po telefonu in me stisne pri srcu. Vem, da jo boli – a tudi mene boli.

Se kdaj vprašate: Kje je meja med ljubeznijo in nadzorom? Kako naj povem mami, da jo imam rada – a moram biti tudi jaz sama?