Mama izbere ljubezen namesto vnukov: Moja zgodba o razočaranju in iskanju razumevanja

»Ne morem, Tanja. Danes grem z Miranom na izlet v Bohinj,« je mama rekla s tistim novim, svetlim glasom, ki ga prej nisem poznala. Stala sem sredi kuhinje, z mobitelom v roki, in gledala skozi okno na deževen marčevski dan. Otroka sta se v dnevni sobi prepirala zaradi lego kock, jaz pa sem čutila, kako mi srce bije v grlu. »Ampak, mama, res te potrebujem. Jure ima vročino, jaz pa moram nujno v službo. Saj veš, da nimam nikogar drugega.«

Na drugi strani tišina. Nato njen vzdih. »Tanja, razumi me. Toliko let sem živela samo za vas. Zdaj imam končno čas zase. Miran me osrečuje.«

V meni je zavrelo. »Torej so ti vnuki manj pomembni kot nek moški, ki ga poznaš komaj pol leta?« sem izbruhnila, preden sem se lahko ustavila.

Mama je utihnila. Slišala sem, kako pogoltne slino. »Ne gre za to, Tanja. Ampak tudi jaz imam pravico do sreče.«

Prekinila sem klic in se sesedla na stol. V prsih me je stiskalo od jeze in žalosti. Vedno sem si predstavljala, da bo mama po upokojitvi tista babica, ki bo vsak dan prišla na obisk, spekla potico in peljala otroke na igrišče. Tako kot sosedova gospa Marija ali teta Silva iz bloka čez cesto. Namesto tega pa je mama postala nekdo drug – ženska z novim življenjem, novimi načrti in novim moškim.

Ko je oče pred tremi leti umrl, sem bila prepričana, da bo mama ostala sama. Da bo svojo praznino zapolnila z vnuki in družinskimi kosili. A ona je šla na tečaj plesa v kulturni dom in tam spoznala Mirana – visokega, sivolasega gospoda iz Škofje Loke, ki ji je začel pošiljati rože in jo peljal na izlete po Sloveniji. Sprva sem bila vesela zanjo. A ko so postali vikendi rezervirani za Mirana in so moji klici po pomoči ostali neodgovorjeni, sem začela čutiti zamero.

»Mami, a res ne vidiš, da te potrebujem?« sem ji rekla tisti večer, ko je prišla na obisk. Sedela je za mizo s skodelico čaja in gledala skozi okno.

»Tanja, ti si odrasla ženska. Imaš službo, moža, dva krasna otroka. Ne morem biti vedno tu za vse.«

»Ampak vsi drugi imajo babice! Samo jaz nimam nikogar!« sem skoraj zakričala.

Mama je tiho odložila skodelico in me pogledala s tistim utrujenim pogledom, ki ga poznam že od otroštva. »Vsi drugi niso jaz. In jaz nisem več tista mama, ki si jo vajena.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Počutila sem se izdano – kot da me je zapustila ravno takrat, ko jo najbolj potrebujem.

Naslednje tedne sva se izogibali ena drugi. Klicala sem jo samo še takrat, ko res ni šlo drugače. Vedno je imela kakšen izgovor: plesna vaja, izlet v hribe, obisk pri Miranovi hčerki v Celju. Mož Peter me je poskušal pomiriti: »Pusti ji malo prostora. Saj si zasluži malo sreče.«

A jaz nisem mogla razumeti. Vsakič ko sem videla mamo nasmejano na fotografijah z Miranom na Facebooku – na Bledu, v Piranu ali pred slapom Savica – me je zabolelo pri srcu.

Nekega popoldneva sem šla po otroke v vrtec in zagledala Ano, svojo prijateljico iz gimnazije. Njena mama je ravno peljala njeno hčerko na sladoled.

»Kako ti uspeva vse uskladiti?« sem jo vprašala.

Ana se je nasmehnila: »Brez mame ne bi šlo. Ona je vedno tu.«

V meni se je nekaj zlomilo. Zakaj moja mama ne more biti taka?

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Tudi jaz imam pravico do sreče.« Prvič sem pomislila – ali res? Ali ima pravico postaviti sebe pred družino? Ali pa bi morala biti babica na razpolago vedno, ko jo potrebujem?

Nekaj dni kasneje me je poklicala mama.

»Tanja, bi prišla na kavo? Rada bi se pogovorila.«

S težkim srcem sem šla k njej domov. Miranov avto je stal pred blokom. Ko sem vstopila, sta sedela skupaj na kavču in gledala stare fotografije.

»Tanja,« je začela mama nežno, »vem, da si razočarana name. Ampak prosim te – poskusi razumeti tudi mene.«

Miran se mi je prijazno nasmehnil: »Tvoja mama je čudovita ženska. Zasluži si srečo.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni sta se borila ponos in žalost.

Mama mi je prijela roko: »Vem, da ti ni lahko. Ampak če bom srečna jaz, bom lahko boljša mama in babica tudi za tvoje otroke.«

Pogledala sem jo – prvič zares – in videla utrujenost v njenih očeh, a tudi iskrico upanja.

»Bom poskusila razumeti,« sem tiho rekla.

Od takrat naprej sva se trudili najti ravnotežje. Mama ni več vedno na voljo – a ko pride k nam, prinese smeh in toplino. Otroka jo obožujeta in Miran ju pelje na sprehod ob Savi.

Še vedno me kdaj zaboli pri srcu, ko potrebujem pomoč in ni nikogar blizu. A počasi sprejemam – mama ima pravico do svojega življenja.

Včasih se vprašam: Ali smo ženske res dolžne žrtvovati svoje sanje za družino? Ali lahko najdemo ravnotežje med lastno srečo in pričakovanji drugih? Kaj vi mislite?