„Maja, si že rodila? Daj, da vidimo dojenčka!“ – Zgodba o mejah in radovednosti v ljubljanskem blokovskem naselju

»Maja, si že rodila? Daj, da vidimo dojenčka!« Slišim skozi zaprta vrata, še preden se sploh dobro prebudim. Glas gospe Marjete iz tretjega nadstropja je tako prodoren, da bi ga prepoznala tudi v spanju. V roki držim skodelico mlačne kave, pod očmi imam temne kolobarje, v naročju pa spi moj mali Jakob. Vse v meni kriči po miru, a v bloku na Vodmatu mir ni nekaj samoumevnega.

»Maja, odpri, saj veš, da smo vsi radovedni!« doda še soseda Irena, ki ima vedno najnovejše informacije o vseh stanovalcih. Skozi kukalo vidim njene roke, ki že segajo po kljuki. V meni se prebudita panika in jeza. Zakaj ne morejo razumeti, da potrebujem čas zase? Da nisem pripravljena deliti svojega otroka z vsakim, ki potrka na vrata?

Včeraj sem prvič zajokala pred možem. »Matej, ne zdržim več tega pritiska. Vsi pričakujejo, da bom nasmejana, urejena in pripravljena na obisk kadarkoli. Jaz pa komaj stojim pokonci.« On me je samo objel in rekel: »Saj veš, kakšni so ljudje tukaj. Ampak ti imaš pravico reči ne.«

A kako naj rečem ne? Ko sem bila še noseča, so mi vsi nosili domače piškote in svetovali o dojenju. Zdaj pa pričakujejo, da bom vrata odprla na stežaj in jim pokazala svoj največji zaklad. Vsakič znova se počutim kot plen v živalskem vrtu.

Danes sem odločena. Ne bom odprla. Jakob spi in jaz bom pila kavo do konca. Slišim šepetanje na hodniku: »Maja je postala čudna. Prej je bila tako prijazna.«

V meni se zbudi stara rana – želja po sprejetosti. V bloku sem odraščala. Poznam vse sosedove zgodbe: kdo je koga prevaral, kdo ima sina v Avstraliji, kdo je bolan. Vsi so vedno vedeli vse o meni – kdaj sem imela prvič fanta, kdaj sem padla matematiko, kdaj sem dobila službo v knjižnici.

Zdaj pa prvič želim nekaj obdržati zase. Jakob je moj svet in nočem ga deliti z radovednimi očmi in rokami.

Telefon mi zabrni – sporočilo od mame: »Si že pokazala malega sosedom? Veš, da se spodobi.«

Zamrzne mi srce. Tudi ona pričakuje, da bom igrala po pravilih skupnosti. Ampak jaz ne morem več.

Popoldne pride Matej domov in me najde v solzah. »Kaj če imajo prav? Kaj če sem res postala čudna?«

Prisedem k njemu na kavč in mu povem vse: kako me boli vsaka pripomba, vsak pogled skozi kukalo, vsako vprašanje: »A še vedno dojiš? Zakaj ga ne pelješ ven? Zakaj ne prideš na kavo?«

Matej me pogleda z razumevanjem: »Maja, to je tvoj otrok. Tvoje življenje. Če ne postaviš meja zdaj, jih ne boš nikoli.«

Naslednji dan me na hodniku prestreže gospa Marjeta: »Maja, a si užaljena? Saj veš, da smo vsi veseli zaradi tebe!«

Zadiham globoko in prvič v življenju rečem: »Gospa Marjeta, zdaj res potrebujem mir. Ko bom pripravljena na obisk, vas povabim.«

Njene oči se razširijo od začudenja. »Aha… no… saj razumem…«

A vem, da ne razume.

Ko pridem nazaj v stanovanje, me preplavi val krivde. Kaj če me bodo zdaj vsi opravljali? Kaj če bo Jakob zaradi mene osamljen? Kaj če sem res preveč občutljiva?

Zvečer mi piše prijateljica Petra: »Maja, si ok? Slišala sem, da si zavrnila Marjeto. Si pogumna! Jaz nisem nikoli upala reči ne.«

Prvič začutim olajšanje. Nisem sama.

Naslednje dni so sosedje bolj zadržani. Nihče več ne trka brez najave. Na hodniku je tišina – tista napeta tišina blokovskih hodnikov, ko vsi nekaj vedo in nihče nič ne reče.

Moja mama pride na obisk in me pogleda z mešanico razočaranja in skrbi: »Maja, saj veš, da ljudje niso hudobni. Samo radi bi bili del tvojega veselja.«

»Ampak jaz nisem pripravljena deliti vsega. Potrebujem čas zase in za Jakoba.«

Mama zavzdihne: »Včasih si bila bolj odprta.«

»Mogoče sem zdaj bolj iskrena.«

Ko Jakob ponoči joka in jaz sedim v temi ter poslušam oddaljene zvoke s hodnika – nekdo zaloputne vrata, nekdo drug kriči po telefonu – se vprašam: ali sem res lahko mama po svojih pravilih v svetu, kjer vsi mislijo, da imajo pravico do mojega življenja?

Včasih si želim pobegniti nekam daleč stran – v hišo na deželi brez sosedov in njihovih pogledov skozi špranjo v vratih.

A potem pogledam Jakoba in vem: če ne postavim meja zdaj, jih ne bom nikoli.

Drage bralke in bralci – ste tudi vi kdaj občutili pritisk okolice? Kje potegnete mejo med prijaznostjo in zaščito svojega sveta?