„Maja, lahko prideš pomagat z dedkom Francetom?” – Kako je en telefonski klic razkril vse, kar smo skrivali pod preprogo
»Maja, a lahko prideš pomagat z dedkom Francetom? Jaz res ne zmorem več,« je v slušalki zvenel glas mojega brata Marka, prepojen z izčrpanostjo in tistim tihim obupom, ki ga poznaš le, če si že kdaj skrbel za nekoga, ki tone v demenco. Bilo je pozno popoldne, dež je tolkel po oknu moje garsonjere v Šiški, jaz pa sem strmela v kup neplačanih položnic in se spraševala, kdaj sem nazadnje imela občutek, da imam svoje življenje pod nadzorom.
»Marko, saj veš, da imam službo do šestih in potem še otroke…« sem začela, a me je prekinil: »Prosim te, Maja. Samo nekaj dni. Samo da si malo opomoreva. Tudi Tanja je že na koncu.«
Tanja – Markova žena – je bila vedno tista, ki je znala stisniti zobe in požreti vse. Če je ona na koncu, potem je res hudo. V tistem trenutku sem vedela, da nimam izbire. »Pridem jutri po službi,« sem izdavila in prekinila.
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede iz otroštva: »Družina je vse.« Ampak kaj pomeni družina, ko te vsak pogovor boli? Ko so zamere debele kot zidovi naše stare hiše v Poljanah?
Ko sem naslednji dan stopila v dedkovo hišo, me je zadela mešanica vonja po starih knjigah in zdravilih. Dedek France je sedel v svojem naslanjaču, oči so mu blodile po prostoru. »Maja? Si ti?« je vprašal s tresočim glasom.
»Ja, dedek. Prišla sem ti malo pomagat.«
»A veš, da sem bil včasih močan kot bik?« je rekel in se poskušal nasmehniti. Pogledala sem ga – tega človeka, ki me je kot otroka učil voziti kolo in mi na skrivaj nosil čokolado, ko mama ni gledala. Zdaj pa ni več znal sam do stranišča.
Marko in Tanja sta bila bleda in izčrpana. »Če bi le mama še živela…« je šepnila Tanja in pogledala stran. Vsi smo vedeli: mama je bila tista vez med nami. Ko je umrla pred tremi leti, se je vse razrahljalo.
Prvi večer sem ostala sama z dedkom. Sedela sva v tišini. Včasih me je pogledal in rekel: »Kje pa je Ana?« Ana – moja mama. Vsakič znova sem mu morala povedati: »Dedek, mama je umrla.« In vsakič znova so se mu orosile oči.
Naslednje dni sem hodila iz Ljubljane v Poljane in nazaj. Otroka sta me spraševala: »Mami, zakaj moraš biti toliko pri dedku?« Mož Peter je bil tiho – podpiral me je, ampak čutila sem napetost. Tudi on je imel svojo mamo v domu za ostarele in ni razumel, zakaj se moramo mi tako žrtvovati.
Nekega večera sem v kuhinji ujela pogovor med Markom in Tanjo.
»Ne morem več! Zakaj vedno jaz? Zakaj Maja pride samo za nekaj ur? Jaz pa cele dneve!«
»Tanja, ona ima službo in otroke… Saj veš, da ne more drugače.«
»Vsi imamo svoje življenje! Ampak vedno jaz! Vedno jaz!«
Stala sem za vrati in me je zabolelo. Vedno jaz – vedno jaz sem bila tista, ki sem šla študirat v Ljubljano in pustila brata samega s starši na kmetiji. Vedno jaz sem bila tista, ki sem se oddaljila.
Tisto noč sem ostala pri dedku. Sredi noči me je prebudil njegov jok. Sedla sem k njemu na posteljo.
»Maja… oprosti mi…«
»Za kaj pa?«
»Za vse… Za tisto z očetom… Nikoli nisem hotel…«
Zamrznila sem. Oče – moj oče – ki nas je zapustil, ko sem bila stara deset let. Nikoli nismo govorili o tem. Mama je vedno rekla: »O tem se ne pogovarjamo.«
»Dedek… kaj si hotel povedati?«
A dedek je že tonil nazaj v meglo demence.
Naslednji dan sem vprašala mamo po telefonu (saj jo še vedno kličem mama – Tanja): »Kaj je dedek mislil s tistim o očetu?«
Tišina na drugi strani.
»Maja… mogoče ni pravi čas…«
»Ampak jaz moram vedeti! Vse življenje živim s tem! Zakaj nas je oče zapustil? Zakaj smo vsi tiho?«
Tanja je globoko vdihnila: »Tvoj oče… ni bil takšen človek, kot si mislila. Bil je dober do vas otrok, ampak do mene… do mene ni bil nikoli nežen. Dedek ga ni mogel več gledati takšnega do mene. Nekega dne sta se sprla… in tvoj oče je odšel.«
Zaskelelo me je pri srcu. Vse življenje sem krivila sebe ali mamo – nikoli nisem pomislila na to plat zgodbe.
Ko sem naslednjič sedela z dedkom, sem ga držala za roko.
»Dedek… hvala ti.«
Pogledal me je s tistimi modrimi očmi: »Za kaj pa? Saj nisem nič posebnega.«
»Si. Si moj dedek.«
Tisti trenutek sem začutila nekaj novega – ne več zamero ali bolečino, ampak nekakšno toplino.
Ko smo čez nekaj tednov sedeli vsi skupaj ob nedeljskem kosilu – jaz, Marko, Tanja, Peter in otroci – sem prvič po dolgem času začutila mir. Dedek se ni več spomnil imen vseh vnukov, a se je smejal njihovim šalam.
Po kosilu sva s Tanjo pomivali posodo.
»Veš, Maja… mogoče bi lahko večkrat prišla. Ni treba vsak dan. Samo… da nisi tako daleč.«
Pogledala sem jo in prvič razumela: tudi ona nosi svojo bolečino.
Ko sem se peljala domov proti Ljubljani skozi deževno popoldne, sem razmišljala: Koliko stvari ostane neizrečenih v družinah? Koliko skrivnosti nas razdvaja – in koliko poguma potrebujemo za odpuščanje?
Bi vi zmogli odpustiti? Bi zmogli znova najti pot drug do drugega?