Ločitev ali družina? Ko pride preteklost na prag doma

»Ne moreš kar tako ostati tukaj, Neža!« sem skoraj zakričala, ko sem stala v kuhinji, roke stisnjene v pest. Marko je stal med nama, njegov pogled je begal po ploščicah, kot da bi tam iskal odgovore. Neža je mirno odložila svoj nahrbtnik na tla in me pogledala naravnost v oči. »Nimam kam drugam, Katja. Oče mi je rekel, da sem tukaj vedno dobrodošla.«

V tistem trenutku sem vedela, da se je nekaj v meni zlomilo. Šest let sva z Markom gradila najin dom v predmestju Ljubljane. Skupaj sva prenavljala staro hišo ob Kamniški Bistrici, sanjala o vrtu in dolgih poletjih na terasi. Vse sva načrtovala – brez otrok, brez preteklosti, samo midva in najini načrti. A preteklost je potrkala na vrata v obliki njegove devetnajstletne hčere iz prvega zakona.

Marko je bil vedno tih človek, a tisti večer je bil še bolj zaprt vase. Ko sva ostala sama, sem ga vprašala: »Zakaj mi nisi povedal, da pride?«
»Nisem vedel do zadnjega. Poklicala me je iz avtobusa. Njena mama… spet ima težave.«
»In zdaj bo kar ostala tukaj? Kaj pa midva? Najini načrti?«
»Katja, to je moja hči. Ne morem ji reči ne.«

V meni se je nabiral bes. Nikoli nisem skrivala, da si želim miru in svobode. Otroci so bili zame nekaj tujega – nisem jih nikoli imela in tudi nisem čutila potrebe po tem. Marko je to vedel. Zato sva bila skupaj. Zato sva bila srečna.

A zdaj je bila Neža tukaj. S svojo glasbo, s svojimi prijatelji, ki so prihajali na obisk, s svojo mladostjo in težavami, ki jih nisem razumela. Prvi teden sem še skušala biti prijazna. Kuhala sem večerje za tri, poslušala njene zgodbe o faksu in bivšem fantu, ki jo je prevaral. A hitro sem začutila, da postajam tujec v lastni hiši.

Nekega večera sem prišla domov iz službe in našla Nežo na kavču s tremi prijatelji. Vsi so kadili elektronske cigarete in poslušali glasno glasbo. V kuhinji je bil razmetan kruh in odprta Nutella. Marko jih je skušal utišati, a ga niso poslušali.

»To ni hostel!« sem zavpila in vrata so se zaloputnila za mano.

Tisto noč nisem spala. Marko je prišel k meni v posteljo šele proti jutru.
»Ne morem več tako,« sem mu rekla tiho.
»Kaj naj naredim? To je moja hči.«
»Jaz pa sem tvoja partnerka! Kaj pa jaz?«

Dnevi so minevali v napetosti. Neža se ni trudila prilagoditi – nasprotno, kot da bi uživala v tem, da me spravlja ob živce. Nekega dne sem jo slišala po telefonu govoriti: »Ta Katja je res čudna. Samo teži.«

Začela sem dvomiti vase. Sem res tako zahtevna? Sem res pošast, ker želim svoj mir?

Moja mama mi je rekla: »Katja, če imaš rada Marka, boš sprejela tudi njegovo hčer.«
A jaz nisem mogla. Vsak dan sem bolj čutila, da izgubljam sebe.

Vrhunec je prišel tistega petka, ko sem prišla domov in našla Nežo v moji spalnici. Brskala je po moji omari.
»Kaj pa delaš tukaj?« sem siknila.
»Rabim pulover. Saj ni problem, a ne?«
»Je problem! To je moja omara!«

Marko je pritekel gor in naju skušal pomiriti.
»Dovolj imam!« sem zavpila. »Ali jaz ali ona!«

V hiši je zavladala tišina. Marko me je gledal z žalostjo v očeh.
»Ne morem izbrati med vama.«
»Potem bom izbrala jaz.«

Tisto noč sem spakirala kovček in odšla k prijateljici v Šiško. Jokala sem celo noč. Naslednji dan me je Marko klical desetkrat, a se nisem oglasila.

Dnevi so minevali v megli bolečine in dvomov. Prijateljice so mi govorile: »Nisi ti kriva. Vsaka bi imela dovolj.« Mama pa: »Družina ni nikoli enostavna.«

Po dveh tednih me je Marko prosil za pogovor v najini najljubši kavarni ob Ljubljanici.
»Katja, pogrešam te. Ampak Neža nima nikogar drugega.«
»Jaz pa nimam več moči za to vojno.«

Objela sva se in oba sva vedela – nekaj se je končalo.

Zdaj sedim v svoji novi garsonjeri in gledam skozi okno na deževno Ljubljano. Sprašujem se: ali sem bila sebična ali pa sem končno izbrala sebe? Je prav, da ženska žrtvuje svoje življenje za partnerjevo preteklost?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi izbrali sebe ali družino drugega?