Ljubezen po šestdesetem: Ko srce ne vpraša za leta

»Mama, a si res tako naivna? Pri teh letih?« Matejev glas je rezal skozi tišino moje dnevne sobe kot nož skozi maslo. Sedela sem na kavču, z rokami v naročju, in gledala v svojega sina, ki je stal pred menoj z izrazom, ki ga nisem videla že od njegovega najstništva – mešanica razočaranja in jeze.

»Matej, prosim…« sem začela, a mi ni pustil do besede.

»Ne morem verjeti! Vsi v službi govorijo o tem. Poglej se! Šestdeset dva imaš, mama! On pa… On pa je skoraj deset let mlajši! Kaj si bodo mislili ljudje? Kaj si mislim jaz?«

V tistem trenutku sem se počutila kot majhna deklica, ki so ji vzeli najljubšo igračo. Vse življenje sem bila »gospa Marjeta iz kadrovske«, tista tiha, vedno urejena, vedno točna. Nikoli nisem zamudila roka, nikoli nisem dvignila glasu. V službi so me spoštovali, a nikoli zares opazili. Bila sem senca – dokler ni prišel Boris.

Boris je bil novi vodja logistike. Prvič sem ga opazila na sestanku, ko je s svojim toplim glasom pomiril napeto situacijo med dvema sodelavcema. Njegov nasmeh je bil iskren, oči so mu žarele od življenja. Ko me je prvič povabil na kavo, sem se skoraj nasmejala – jaz? Zakaj ravno jaz?

A Boris ni odnehal. Počasi me je osvajal s pozornostjo, ki je nisem bila vajena. Prinesel mi je rože za rojstni dan, čeprav ga nisem nikoli omenila. Spomnil se je mojih najljubših piškotov in mi jih prinesel v službo. Ko sem mu povedala o svoji ljubezni do gora, me je povabil na pohod na Veliko planino.

Prvič po dolgih letih sem začutila, da sem živa. Da sem ženska – ne le mama, ne le kadrovnica, ne le vdova. Srce mi je razbijalo kot noro vsakič, ko sem ga zagledala na hodniku. In potem… potem sem mu dovolila, da me poljubi.

Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi bilo Mateja. Moj sin je bil vedno zaščitniški do mene – odkar je njegov oče umrl pred desetimi leti, sva bila sama proti svetu. Nikoli se ni sprijaznil z mislijo, da bi lahko še kdaj ljubila koga drugega.

Ko sem mu povedala za Borisa, je najprej molčal. Potem pa so začele prihajati pripombe: »Kaj boš rekla ljudem? Kaj bo rekla teta Silva? Saj veš, kako so ljudje v naši vasi.«

V službi so začeli šepetati za mojim hrbtom. Slišala sem komentarje: »Poglej jo, Marjeta! Kdo bi si mislil…« ali »A ni malo prestara za take avanture?« Nekateri so mi celo čestitali za pogum – a večina me je gledala postrani.

Najhuje pa je bilo doma. Matej je začel prihajati manj pogosto na obisk. Ko je prišel, je bil hladen in odrezav. Nekega večera mi je rekel: »Mama, če misliš še naprej hoditi z njim, potem ne računaj name.«

Tisto noč nisem spala. Gledala sem v strop in se spraševala: Sem res sebična? Imam pravico do sreče? Ali moram celo življenje živeti le za druge?

Boris je čutil mojo stisko. Nekega popoldneva sva sedela na klopci ob Ljubljanici in mi je rekel: »Marjeta, če te to boli, lahko nehamo. Ne želim ti povzročati težav.«

Solze so mi polzele po licih. »Ne gre zate… Gre za to, da prvič po dolgih letih čutim nekaj lepega. Ampak izgubila bom sina.«

Boris me je prijel za roko: »Ljubezen ni greh. Tvoj sin bo razumel – sčasoma.«

A čas ni delal zame. Matej se ni oglašal na telefon. Tudi vnuka nisem videla že tedne. Vsak dan sem se borila sama s sabo – med tem, kar čutim do Borisa in tem, kar dolgujem svoji družini.

Na službenem pikniku so me sodelavke opazovale kot eksotično žival v živalskem vrtu. Ena izmed njih, Sonja iz računovodstva, mi je šepnila: »Veš, jaz ti prav zavidam pogum. Jaz si tega ne bi upala.«

A pogum ni bil to, kar sem čutila – čutila sem strah in sram. Vsak pogled v trgovini, vsaka beseda za hrbtom me je bolela.

Nekega dne sem prejela pismo od Mateja:

»Mama,

vem, da si odrasla ženska in da imaš pravico do svoje sreče. Ampak težko sprejmem to spremembo. Bojim se zate – bojim se, da te bo izkoristil ali prizadel. Vem pa tudi, da te imam rad in da nočem izgubiti stika s tabo.

Tvoj Matej«

Ko sem prebrala pismo, sem zajokala kot otrok. Prvič sem razumela – njegov strah ni bil zlonameren; izhajal je iz ljubezni.

Tisto popoldne sem poklicala Borisa in mu rekla: »Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Ampak vem, da si želim biti s tabo – tudi če bo težko.«

Boris me je objel in rekel: »Skupaj bova zmogla.«

Danes še vedno hodiva na sprehode ob Ljubljanici in včasih na kakšen pohod v hribe. Matej počasi sprejema najino zvezo – ni mu lahko, a trudiva se vsi trije.

Včasih se vprašam: Zakaj družba starejšim ženskam odreka pravico do ljubezni? Zakaj mora biti sreča nekaj sramotnega? Ali ni življenje prekratko, da bi ga preživeli brez ljubezni?

Kaj bi vi storili na mojem mestu?