List na mizi, ki je razbil moje srce
»Nina, pogovoriti se morava,« je rekel Marko tistega jutra, ko sem še v pižami stala ob oknu in opazovala, kako dež polzi po steklu. Njegov glas je bil tih, skoraj prestrašen, kot da se boji, da bi me zbudil iz nekega sanjskega sveta, v katerem je še vse v redu. Nisem ga pogledala, le prikimala sem, čeprav sem v sebi čutila, da nekaj ni v redu. V zadnjih mesecih je bilo med nama vedno več tišine, več neizrečenih besed, več pogledov, ki so se srečali in hitro umaknili.
Tisti dan sem se vrnila iz službe prej kot običajno. Stanovanje je bilo nenavadno tiho, celo radio ni igral, kot da bi tudi on čutil, da se nekaj pripravlja. Na mizi je ležal list papirja, z Markovim prepoznavnim, nekoliko neurejenim rokopisom. Ko sem ga vzela v roke, so mi prsti začeli trepetati. »Nina, oprosti,« se je začel. Vsaka naslednja vrstica je bila težja od prejšnje. Pisal je o utrujenosti, o občutku praznine, o tem, da se je izgubil in da ne ve več, kako naprej. Pisal je, da me ima rad, a da ne more več živeti v laži, da ne more več igrati srečnega moža in očeta, čeprav si to vsi želimo. Pisal je, da odhaja, da potrebuje čas zase, da mora najti, kdo sploh je.
Padla sem na stol, kot bi mi nekdo spodnesel tla pod nogami. V glavi mi je odmevalo: »Ali sem to res jaz? Ali sem res spregledala vse znake?« Spomnila sem se vseh večerov, ko sem ga čakala, da pride iz službe, pa je vedno zamujal. Vse izgovore o sestankih, o prometu, o utrujenosti. Spomnila sem se, kako sva se zadnje mesece pogovarjala le še o otrocih, o položnicah, o tem, kdo bo šel po mleko. Kje sva izgubila drug drugega?
Telefon je zazvonil. Bila je moja mama. »Nina, si v redu? Slišala sem, da je Marko danes odšel iz službe že dopoldne.« Nisem vedela, kaj naj ji rečem. »Ne vem, mami. Pustil mi je pismo. Mislim, da je konec.« Slišala sem, kako je zadrževala solze. »Pridi domov,« je rekla. »Ne bodi sama.«
A nisem šla. Ostala sem v najinem stanovanju, kjer je vse dišalo po njem. Njegova jakna je še vedno visela na obešalniku, njegove copate so bile pod kavčem. Vse je bilo tako znano, a hkrati tuje. Vzela sem pismo in ga še enkrat prebrala. Tokrat sem brala med vrsticami. Spomnila sem se, kako je zadnje čase večkrat omenjal, da se počuti ujetega, da pogreša čas zase, da ga duši rutina. Vedno sem mu rekla, naj gre na kolo, naj gre s prijatelji na pivo, a nikoli nisem zares poslušala, kaj mi skuša povedati.
Zvečer sem poklicala Petro, svojo najboljšo prijateljico. »Nina, to ni tvoja krivda,« je rekla. »Včasih se ljudje preprosto oddaljijo.« A jaz sem vedela, da ni tako preprosto. Vem, da sem bila zadnje leto preveč zaposlena z otroki, z delom, z vsem, kar je treba postoriti, da družina funkcionira. Marko je vedno rekel, da sem steber naše družine, a nihče ni vprašal, kdo je njegov steber.
Naslednje jutro sem otroke peljala v vrtec. Luka me je vprašal: »Kje je ati?« Pogoltnila sem solze. »Ati je moral za nekaj časa stran, srček. Ampak te ima rad.« Luka je le prikimal, a v njegovih očeh sem videla zmedo. Kako naj otroku razložim, da se včasih odrasli izgubimo, da ne znamo več najti poti nazaj?
V službi sem bila kot robot. Kolegica Mojca me je vprašala, če sem v redu, a sem se le nasmehnila in rekla, da sem malo utrujena. V resnici sem bila prazna. Ko sem se zvečer vrnila domov, sem na mizi zagledala še en listek. Tokrat je bil od hčerke, Tine. »Mami, pogrešam atija. Zakaj ga ni?« Sedla sem na tla in zajokala. Prvič po dolgem času sem si dovolila, da me preplavi žalost.
V naslednjih dneh sem začela odkrivati stvari, ki jih prej nisem opazila. Na računalniku sem našla Markovo mapo z naslovom »Na novo«. V njej so bile pesmi, ki jih je pisal, zapisi o tem, kako se počuti, celo nekaj slik iz otroštva. Nikoli mi ni povedal, da piše pesmi. Nikoli nisem vprašala, kaj ga resnično veseli. Vedno sem mislila, da ga poznam, a zdaj sem spoznala, da sem poznala le del njega – tisti del, ki ga je pokazal meni in otrokom.
Nekega večera sem šla na sprehod po Tivoliju. Dež je ponehal, a zrak je bil še vedno težak. Usedla sem se na klop in opazovala mimoidoče. Par srednjih let se je prepiral, starejša gospa je hranila golobe, mlad fant je sedel z glavo v rokah. Vsi so nosili svoje zgodbe. Spraševala sem se, koliko ljudi hodi naokoli z razbitimi srci, koliko jih skriva bolečino za nasmehi.
Po dveh tednih je Marko poklical. Njegov glas je bil utrujen, a miren. »Nina, oprosti. Nisem hotel, da izveš na tak način. Sam sem kriv, da nisem znal govoriti o svojih občutkih.« Dolgo sva molčala. »Ali je še kaj upanja?« sem ga vprašala. »Ne vem,« je rekel. »Potrebujem čas. Morda bova nekoč znova našla pot drug do drugega. Ampak zdaj moram najprej najti sebe.«
Otrokom sem povedala, da bo ati nekaj časa živel drugje. Tina je jokala, Luka je bil tiho. Vsi smo bili izgubljeni. Mama mi je prinesla potico in rekla: »Včasih je treba pustiti, da stvari razpadejo, da lahko zraste kaj novega.« Nisem vedela, ali ji verjamem.
Včasih ponoči še vedno vzamem Markovo pismo in ga preberem. Vsaka beseda me boli, a hkrati razumem, da ni šlo le za naju. Šlo je za vse neizrečene besede, za vse zamolčane želje, za vse, kar sva si zamolčala iz strahu, da bi prizadela drug drugega.
Zdaj se sprašujem: Ali bi lahko kaj spremenila, če bi prej poslušala? Ali je res včasih bolje, da pustimo, da nekdo odide, čeprav nas to razbije na tisoč koščkov? Bi vi znali odpustiti in začeti znova?