Leto tišine: Ko je oče odšel in sem ostala med dvema ognjema
»Ne morem več,« je rekel oče, ko je v kuhinji še zadnjič popravil uro na steni. Bil je njegov 51. rojstni dan, a namesto torte in smeha je v zraku visela napetost, ki je rezala globlje kot katerikoli nož. Mama je sedela za mizo, roke so ji rahlo drhtele, jaz pa sem stala ob oknu in gledala, kako dež polzi po steklu. »Odhajam,« je dodal tiho, skoraj sramujoče.
»Kaj to pomeni? Kam greš?« sem komaj izdavila. V glavi mi je brnelo, srce pa mi je razbijalo v prsih. Oče ni pogledal ne mene ne mame. »Potrebujem čas zase. Preveč let sem živel za druge.«
Mama ni rekla ničesar. Samo vstala je in odšla v spalnico. Vrata so se zaprla s tihim klikom, ki je odmeval v prazni kuhinji. Oče je še nekaj trenutkov stal, potem pa si je obul čevlje in izginil v dežju. Ostala sem sama s tišino, ki je bila glasnejša od vseh prepirov, ki smo jih kdaj imeli.
Tisto noč nisem spala. Slišala sem mamo, kako hodi gor in dol po hodniku. Zjutraj me je pričakala z rdečimi očmi in rekla: »Ne sprašuj. Dajva si leto tišine. Potem bova vedeli, kaj narediti.«
Leto tišine. Leto, ko sva se z mamo izogibali pogovorom o očetu kot dveh minskih polj. Vseeno pa so bile stvari, ki jih ni bilo mogoče prezreti: njegov plašč, ki je še vedno visel v predsobi; njegov najljubši lonček za kavo; knjige na polici, ki jih ni nihče več bral. Vsak predmet je bil opomnik na to, da družina ni več cela.
V službi sem bila kot robot – delala sem v računovodstvu v majhnem podjetju v Domžalah in vsak dan sem se vozila z vlakom iz Kamnika. Kolegi so opazili, da sem bolj tiha kot običajno, a nihče ni vprašal ničesar neposredno. Vsi smo vedeli, da so v Sloveniji družinske zadeve nekaj, o čemer se ne govori na glas.
Najhuje pa je bilo doma. Mama je postala senca same sebe – ni več pela med kuhanjem, ni več hodila na telovadbo s sosedo Marjeto. Včasih sem jo slišala jokati ponoči, a ko sem potrkala na vrata njene sobe, je vedno rekla: »Vse je v redu.«
V tem letu sem se začela spraševati, kdo sploh sem brez družine, kakršno sem poznala. S fantom Urbanom sva bila skupaj že pet let in načrtovala sva poroko naslednje poletje. A zdaj me je bilo strah – kaj če ponovim napake svojih staršev? Kaj če tudi midva nekega dne obtičiva v tišini?
Enkrat me je Urban vprašal: »A si prepričana, da si pripravljena na poroko?« Pogledala sem ga in začutila cmok v grlu. »Ne vem več,« sem priznala. »Vse se mi zdi tako krhko.«
Tistega decembra me je mama prosila, naj grem z njo na pokopališče pri Žalah – obiskat babičin grob. Med vožnjo z avtom sva molčali, dokler ni rekla: »Veš, tvoj oče ni slab človek. Samo… nikoli ni znal povedati, kaj čuti.«
»Zakaj si mu dovolila oditi?« sem vprašala.
»Ker sem vedela, da če ga zadržim na silo, bova oba umrla od žalosti.«
Tisti trenutek sem prvič začutila sočutje do nje – do ženske, ki jo je življenje naučilo molčati in požirati bolečino.
Meseci so minevali in bližal se je datum moje poroke. Mama mi je pomagala izbirati obleko, a v njenih očeh sem videla strah – strah pred tem, da bom tudi jaz nekoč ostala sama.
En večer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Oče mi je poslal SMS: »Rad bi te videl.« Srce mi je poskočilo – po skoraj letu dni tišine.
Srečala sva se v kavarni na Tromostovju. Bil je starejši, bolj utrujen. »Oprosti,« je rekel takoj. »Nisem znal drugače.«
»Zakaj nisi nikoli povedal resnice?«
Pogledal me je z žalostjo v očeh: »Ker sem mislil, da vas ščitim.«
»Pred čim?«
»Pred sabo.«
Tisti večer sem razumela – vsi nosimo svoje strahove in skrivnosti kot težke nahrbtnike. In če jih ne odpremo pravočasno, nas začnejo dušiti.
Teden dni pred poroko me je mama objela in rekla: »Ne boj se ljubiti. Ne boj se povedati resnice.«
Na poročni dan sem stala pred Urbanom in mu rekla: »Obljubim ti iskrenost – tudi takrat, ko bo bolelo.«
Ko zdaj gledam nazaj na tisto leto tišine, se sprašujem: Koliko družin v Sloveniji živi z neizrečenimi besedami? Koliko otrok nosi breme skrivnosti svojih staršev? Morda bi bilo vse drugače, če bi si upali govoriti – a ali smo zares pripravljeni slišati resnico?