Končno sem našla srečo: Zgodba o osvoboditvi iz začaranega kroga družinskega nasilja

»Marjeta, kje si spet pustila ključe? Vedno si tako nesposobna!« je zarohnel Jože, ko je zalučal prazno steklenico Uniona ob steno. Stekla sem v predsobo, srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Vedno znova sem si ponavljala, da moram biti tiho, da ne razburim še bolj. Na drugi strani hodnika je v sobi tiho jokal najin sin Luka, star komaj šest let. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila, da bi lahko njega in sebe rešila iz tega pekla, ki se je vsak večer ponavljal v naši majhni garsonjeri v Šiški.

Ko sem bila mlada, sem sanjala o drugačnem življenju. Hotela sem postati učiteljica, imeti topel dom, kjer bi dišalo po sveže pečenem kruhu in kjer bi se smeh razlegal iz vseh kotov. Namesto tega sem se po končani srednji šoli zaljubila v Jožeta, ki je bil takrat še prijazen, poln obljub in načrtov. Hitro sva se vzela, še hitreje je prišel Luka, potem pa so se začeli problemi. Jože je izgubil službo v tovarni, jaz sem delala v trgovini za minimalca, denarja ni bilo nikoli dovolj. Jože je začel piti, najprej ob petkih, potem vsak dan. Postal je drugačen človek – hladen, nasilen, poln zamer in besa.

»Zakaj si sploh še tukaj? Saj vidiš, da mi samo nagajaš!« je kričal name, ko sem mu skušala vzeti steklenico iz rok. »Pusti me, Marjeta, pusti me!«

Vsak dan sem se zbujala s strahom, kaj bo prinesel dan. V službi sem bila tiha, zadržana, sodelavke so me spraševale, zakaj imam modrico na roki, jaz pa sem se zlagala, da sem padla po stopnicah. V resnici sem padala vsak dan – v brezno nemoči, sramu in samoprezira. Najhuje mi je bilo zaradi Luke. Ko sem ga zvečer pokrivala, mi je tiho rekel: »Mami, zakaj je ati vedno jezen?« Nisem znala odgovoriti. Samo jokala sem v temi, ko je zaspal.

Soseda gospa Zofka je bila edina, ki je slutila, kaj se dogaja. Nekega dne me je povabila na kavo in rekla: »Marjeta, ne moreš tako živeti. Zaradi sebe in zaradi otroka. Če boš potrebovala pomoč, sem tukaj.« Takrat sem prvič začutila, da nisem popolnoma sama. A sram me je bilo. Kaj bodo rekli ljudje? Vsi v bloku so vedeli, da Jože pije, a nihče ni rekel nič. Včasih sem slišala, kako si šepetajo na hodniku: »Uboga Marjeta, pa tako pridna punca je bila.«

Nekega večera, ko je Jože spet prišel domov pijan, je začel razbijati po stanovanju. Luka se je skril pod posteljo, jaz pa sem stala v kotu, paralizirana od strahu. Prvič me je udaril po obrazu. Takrat sem vedela, da je konec. Tisto noč sem spakirala nekaj oblek, vzela Luko za roko in odšla. Tekla sem po stopnicah, slišala sem Jožetovo kričanje za sabo, a nisem se ustavila. Pri Zofki sem potrkala na vrata, tresla sem se kot šiba na vodi. »Pridi, Marjeta, pridi noter,« je rekla in me objela.

Naslednji dnevi so bili kot megla. Zofka mi je pomagala poklicati varno hišo. Tam sem prvič po dolgih letih spet spala brez strahu. Luka je jokal, pogrešal je dom, a počasi je začel spet risati, se igrati z drugimi otroki. Jaz sem hodila na pogovore s psihologinjo, prvič sem povedala na glas, kaj se mi je dogajalo. Bilo me je sram, bala sem se, da mi bodo vzeli otroka, da me bodo vsi obsojali. A v varni hiši so mi rekli: »Nisi kriva. Nisi sama.«

Ko sem po treh mesecih dobila stanovanje v občinskem bloku v Mostah, sem prvič začutila upanje. Nič ni bilo lahko – denarja je bilo še vedno premalo, Luka je imel nočne more, jaz sem se bala vsakega neznanega zvonca na vratih. Jože me je iskal, pošiljal grozilna sporočila, enkrat me je celo čakal pred trgovino. Policija mi je rekla, naj ga prijavim, a sem se bala, da bo še huje. Vseeno sem zbrala pogum in ga prijavila. Sodni postopki so trajali mesece, vmes sem dobila prepoved približevanja. Vsak dan sem se borila z občutkom krivde – ali sem res naredila prav? Kaj bo z Jožetom? Kaj bo z Luko, ko odraste?

V službi so me končno opazili. Šefica, gospa Andreja, mi je rekla: »Marjeta, pogumna si. Če boš potrebovala kakšen prost dan zaradi sodišča ali zdravnika, samo povej.« Prvič sem začutila, da sem vredna. Da nisem samo žrtev, ampak ženska, ki se bori za svoje življenje in za svojega sina.

Po enem letu sva z Luko začela živeti bolj mirno. Še vedno je bilo težko, a vsak dan sem si ponavljala: »Zasluživa si več. Zasluživa si srečo.« Luka je začel hoditi na nogomet, jaz sem se vpisala na tečaj za odrasle, da bi končno naredila izpit za avto. Počasi sem začela verjeti, da je mogoče začeti znova.

A preteklost ni izginila. Včasih ponoči še vedno slišim Jožetov glas, kako kriči name. Včasih me preplavi strah, ko zaslišim moške korake na hodniku. Ampak zdaj vem, da nisem več sama. Da imam prijatelje, da imam sina, ki me objame in reče: »Mami, zdaj si pa res pogumna.«

Včasih se vprašam, ali sem res svobodna. Ali me preteklost še vedno drži za roko, ali pa sem jo končno izpustila? Kaj pa vi – bi imeli pogum, da bi stopili iz sence in začeli znova?