Ko zaupanje razpade: Kako je najem našega doma skoraj uničil mojo družino

»Ne morem več, Maja! Ne morem!« sem skoraj zavpil, ko sem zaloputnil vrata dnevne sobe. Moja žena je sedela na kavču, z obrazom zakopanim v dlani. V zraku je visela napetost, ki je ni mogel preseči niti najbolj nevihten dan nad Ljubljano. Vse se je začelo tisti deževni ponedeljek, ko je njen brat, Aljaž, potrkal na najina vrata.

»Prosim, res nimam kam. Lastnik mi je dal odpoved, ker prodaja stanovanje. Sam veš, kako je danes s stanovanji v Ljubljani. Samo za nekaj mesecev, prisežem,« je prosil s tistim žalostnim pogledom, ki ga je znal pričarati samo on. Maja me je pogledala z očmi, polnimi upanja in strahu hkrati. Vedel sem, da če rečem ne, bom razočaral oba. Če rečem da, tvegam mir v lastnem domu.

Sprejel sem odločitev iz ljubezni – do žene in do družine. »Seveda, Aljaž. Začasno. Ampak prosim, drži se dogovorov.«

Prvih nekaj tednov je bilo vse v redu. Aljaž je bil prijazen, pomagal pri hišnih opravilih in celo kuhal večerje. A kmalu so se začele majhne stvari kopičiti. Neplačane položnice na kuhinjski mizi. Prazne steklenice piva v kopalnici. Glasni telefonski pogovori pozno v noč. Maja je skušala vse zgladiti: »Saj veš, Aljaž ima težko obdobje. Malo potrpljenja.«

Potem pa so prišli prvi resni prepiri. »Zakaj si spet zamudil s plačilom najemnine? Saj sva se dogovorila!« sem ga vprašal nekega večera.

»A ti misliš, da mi je lahko? Saj veš, kakšne so plače v tej državi! Ti imaš srečo, jaz pa …«

»To ni pošteno! Midva tudi nisva bogata!« sem povzdignil glas.

Maja je stala med nama kot tampon cona. Njene oči so bile vedno bolj utrujene, njen nasmeh vedno bolj redek. Začela sva se prepirati tudi midva – zaradi denarja, zaradi Aljaža, zaradi vsega.

Nekega večera sem prišel domov in našel Aljaža s prijatelji v dnevni sobi. Glasba je donela iz zvočnikov, prazne pločevinke so ležale povsod. »Kaj pa to pomeni?« sem vprašal.

»Sproščamo se malo. Saj ni konec sveta.«

»To ni hostel! To je najin dom!«

Aljaž me je pogledal zaničljivo: »Če ti ni prav, pa reci.«

Tisto noč sem prvič spal na kavču. Maja ni mogla nehati jokati. »Saj bo bolje, samo še malo potrpi.«

A ni bilo bolje. Aljaž ni več plačeval najemnine. Prijatelji so prihajali vedno pogosteje. Sosedje so začeli šepetati za hrbtom: »A veš, kaj se dogaja pri Novakih?« Moja mati me je klicala: »Kaj pa tole s tvojim svakom? Saj nisi resen!«

Maja je bila razpeta med mano in bratom. »Ne morem ga vreči na cesto! Saj veš, kakšna je bila najina mama – vedno je rekla, da moramo držati skupaj.«

»Ampak kje pa midva ostaneva? Kje so najine meje?«

Nekega dne sem izgubil potrpljenje. »Aljaž, dovolj imam! Imaš teden dni časa, da greš.«

Zasmejal se je: »Kam pa naj grem? Saj veš, da nimam kam!«

»To ni več moj problem.«

Maja me je gledala kot tujca. »Kako si lahko tako krut? To ni pravično.«

V hiši je zavladala tišina. Aljaž se je zaprl v svojo sobo in ni več govoril z nama. Maja me je ignorirala dneve in dneve. Spraševal sem se, ali sem res slab človek ali pa samo nekdo, ki želi zaščititi svoj dom.

Ko je Aljaž končno odšel – k prijatelju v Kranj – je za sabo pustil prazne steklenice in še bolj prazno tišino med mano in Majo. Nisva več znala govoriti drug z drugim brez očitkov ali solz.

Po mesecih napetosti sva šla na zakonsko svetovanje. Svetovalka naju je vprašala: »Kje sta vajine meje? Kaj pomeni družina za vaju?« Nisva znala odgovoriti.

Danes sedim v isti dnevni sobi in gledam Majo, ki bere knjigo ob oknu. Med nama visi neizrečeno vprašanje: ali sva naredila prav? Ali bi moral biti bolj popustljiv ali bolj strog? Ali sploh lahko družina preživi brez jasnih meja?

Včasih ponoči ne morem spati in se sprašujem: ali bi vi tvegali svojo srečo zaradi družine? Kje bi vi potegnili črto?