Ko te pokliče lastna hči in boli bolj kot tišina: Zgodba o ljubezni, razočaranju in upanju

»Ivana, a mi lahko nakažeš še tistih dvesto evrov? Saj veš, nujno rabim za najemnino,« je zazvenel Larin glas skozi telefon, prepojen z nestrpnostjo in rahlim očitkom. Stala sem sredi kuhinje, roke so mi drhtele, srce pa je utripalo tako močno, da sem se bala, da ga bo Lara slišala skozi slušalko. »Lara, a si v redu? Kako si?« sem poskušala nežno, a je že prekinila: »Mami, res nimam časa. Prosim, samo nakaži.« In potem tišina. Tista težka, ki se je zagrnila nadme kot odeja iz svinca.

Včasih sem si predstavljala, kako bova z Laro sedeli na kavču, pili kavo in se smejali spominom na njeno otroštvo. A resničnost je bila drugačna. Moj mož Jože je umrl pred petimi leti in od takrat sem ostala sama v našem stanovanju v Celju. Lara se je preselila v Ljubljano zaradi študija, potem pa je ostala tam zaradi službe. Najprej so bili najini pogovori polni navdušenja nad njenim novim življenjem, a kmalu so postali redki in vedno bolj površinski.

Spomnim se dneva, ko sem ji prvič rekla ne. »Lara, tokrat res ne morem pomagati. Tudi sama imam stroške.« Takrat je bila tišina še daljša kot običajno. »Aha. Prav. Se slišiva,« je rekla hladno in odložila. Po tistem me ni poklicala tri tedne. Vsak dan sem gledala v telefon in upala na sporočilo ali klic. Namesto tega sem dobila le reklame za akcije v Mercatorju in opozorila iz banke o nizkem stanju na računu.

Moja prijateljica Marija mi je večkrat rekla: »Ivana, preveč ji popuščaš. Moraš ji postaviti meje.« A kako naj postavim meje svoji edini hčeri? Kako naj ji rečem ne, ko vem, da je tam zunaj sama? Pa čeprav vem, da me izkorišča. Vsakič znova se sprašujem, ali sem bila slaba mama. Ali sem jo preveč razvajala? Ali sem ji premalo pokazala, kako pomembna mi je?

Nekega večera sem sedela ob oknu in gledala luči mesta pod sabo. V rokah sem držala star album s fotografijami. Na eni izmed njih sva z Laro na morju v Izoli – ona ima v laseh školjko in se smeji tako iskreno, kot zna le otrok. Kje je ta nasmeh zdaj? Kje je tista deklica, ki me je objemala in mi šepetala: »Mami, nikoli te ne bom zapustila.«

Telefon je znova zazvonil. Tokrat nisem dvignila. Srce mi je razbijalo od krivde in strahu. Kaj če jo izgubim za vedno? Kaj če bo naslednjič res potrebovala pomoč in me ne bo več poklicala? A potem sem pomislila na vse tiste pogovore, ki so se končali z denarjem in praznino.

Nekega dne sem šla na obisk k Mariji na kavo. Njena vnukinja je tekala po stanovanju in Marija jo je nežno prijela za roko: »Veš, Ivana, otroci nas potrebujejo tudi takrat, ko mislijo, da nas ne.« Pogledala sem jo in začutila solze v očeh. »Ampak kaj če me Lara potrebuje samo kot bankomat?« sem zašepetala.

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale Larine besede: »Mami, samo nakaži.« Spomnila sem se vseh noči, ko sem bedela ob njeni postelji, ko je imela vročino ali ko jo je bilo strah neviht. Spomnila sem se vseh rojstnih dni, ko sem ji spekla torto v obliki medvedka in vseh izletov na Pohorje.

Naslednji dan sem zbrala pogum in ji napisala dolgo sporočilo:

»Draga Lara,

pogrešam te. Pogrešam najine pogovore o vsem in ničemer. Pogrešam občutek, da sem ti mama in ne le nekdo, ki ti pomaga finančno. Rada bi te videla – brez prošenj za denar, brez pričakovanj. Samo midve. Lahko prideš na kosilo ta vikend? Spekla bom tvojo najljubšo pito z jabolki.

Rada te imam,
tvoja mama.«

Odgovora ni bilo cel dan. Vsakič ko je telefon zapiskal, mi je srce poskočilo, a bila je le nova reklama ali obvestilo iz društva upokojencev.

Zvečer pa je prišlo kratko sporočilo: »Pridem.«

Tisti vikend sem vstala zgodaj in pripravila vse po starem receptu – testo za pito sem gnetla z rokami, kot me je naučila moja mama. Ko je Lara prišla skozi vrata, sem jo objela močneje kot običajno. Bila je utrujena in bleda.

Sedli sva za mizo. Najprej je bila tišina težka kot svinec med nama.

»Mami… oprosti.«

Pogledala me je s solzami v očeh.

»Vem, da te kličem samo takrat, ko nekaj rabim. Ampak… včasih ne znam drugače. V Ljubljani se počutim tako sama. Vsi imajo svoje družine ali partnerje… jaz pa…«

Solze so mi spolzele po licu.

»Lara… vedno boš imela mene. Ampak želim si več kot to – želim si tebe.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sem začutila toplino med nama.

A še vedno me spremlja strah – ali bo naslednjič spet poklicala samo zaradi denarja? Ali bova znali najti pot druga do druge?

Včasih se vprašam: Koliko ljubezni lahko mama še da, preden jo popolnoma zmanjka? In ali bo kdaj dovolj tudi zame?