Ko te lastni otroci želijo izgnati iz doma: Zgodba o izdaji pod slovensko streho

»Oče, to ni več tvoja hiša!« Ivanove besede so mi še vedno kot nož v srcu. Stal je sredi dnevne sobe, roke prekrižane na prsih, Diana pa je tiho sedela na kavču in gledala v tla. Nadina roka je drhtela v moji dlani. Nikoli si nisem mislil, da bom doživel dan, ko me bodo lastni otroci želeli pregnati iz doma, ki sva ga z Nado gradila več kot trideset let.

Vse se je začelo pred dvema letoma, ko sem se odločil, da hišo prepišem na Ivana in Diano. »Saj sta najina edina otroka,« sem rekel Nadi tistega večera, ko sva sedela v kuhinji in poslušala dež, ki je bobnal po strehi. »Naj imata občutek varnosti, naj vesta, da jima zaupava.« Nadi ni bilo povsem prav, a me ni hotela prizadeti. »Samo… upam, da bosta znala ceniti to, kar sva ustvarila,« je tiho rekla in pogladila mojo roko.

Ivan je bil vedno bolj podjeten, Diana pa bolj tiha in zadržana. Ko sta izvedela za prepis, sta bila oba navdušena. »Hvala, ata!« je rekel Ivan in me objel. Diana je samo prikimala in se mi nasmehnila. Takrat sem bil ponosen. Mislil sem, da delam prav.

A potem so se začele spremembe. Ivan je začel prihajati domov z novimi idejami. »Oče, veš, če bi podrl tisto staro lopo in naredil prostor za parkirišče… Diana bi lahko oddajala sobe študentom!« Sprva sem se branil: »To ni hostel! To je naš dom!« A Ivan ni odnehal. Vsak teden je imel novo zamisel, kako bi lahko iz hiše naredili več denarja.

Nadi so te spremembe šle na živce. »Zvonko, to ni več naš dom. Počutim se kot gostja v lastni hiši.« Poskušal sem jo pomiriti: »Saj bo minilo. Mogoče samo iščeta svoje mesto.« A v sebi sem čutil nemir.

Potem pa je prišlo do pravega preloma. Nekega večera je Ivan prinesel pogodbo. »Oče, mama, podpisati morata tole. Gre za najemno pogodbo – če bosta ostala tukaj, bosta morala plačevati najemnino.« Sprva sem mislil, da se šali. A njegov obraz je bil resen. Diana je še vedno molčala.

»Ivan, kaj ti je? To je NAŠA hiša!« sem zavpil. Nadine oči so bile polne solz. »Kako si lahko tako krut?« je šepnila.

Ivan je dvignil roke: »Poglejta, hiša je zdaj najina. Midva odločava. Če vama ni prav, lahko gresta.«

Tisti večer nisem spal. Slišal sem Nado tiho jokati v kuhinji. Srce me je bolelo kot še nikoli prej. Spraševal sem se: kje sva zgrešila? Kje sva izgubila Ivana in Diano?

Naslednje dni sva živela kot tujca v lastnem domu. Ivan in Diana sta začela prinašati svoje prijatelje, spreminjati pohištvo brez vprašanja. Ko sem protestiral, mi je Ivan zabrusil: »Če ti ni všeč, pojdi v dom za ostarele! Saj imaš pokojnino!«

Nekega popoldneva sem sedel na klopci pred hišo in gledal soseda Franca, ki je kosil travo. Prisedel je: »Zvonko, kaj pa ti? Si videti slab.«

Povedal sem mu vse. Franc me je poslušal in odkimal: »Veš, nisi edini. Moj bratranec ima isto zgodbo – otroci so mu vzeli vse in ga poslali v dom.«

»Ampak zakaj? Saj smo jim dali vse!« sem skoraj zakričal.

Franc je skomignil: »Danes ni več spoštovanja do starejših. Vsi hočejo samo denar.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.

Nadi se je zdravje začelo slabšati. Stres ji je povzročil težave s srcem. Nekega dne se je zgrudila v kopalnici. Poklical sem rešilca in jo odpeljali so v bolnišnico. Ivan in Diana sta prišla na obisk – a ne zaradi skrbi za mamo.

»Oče, zdaj ko je mama v bolnici, bi bilo res najbolje, da gresta oba v dom. Hišo bova prodala – potrebujemo denar za popravilo strehe in Diana bi rada odprla svoj salon.«

»Ne bom šel nikamor!« sem zavpil.

Diana me je pogledala s hladnimi očmi: »Oče, ne razumeš – to ni več tvoja odločitev.«

Tiste noči sem prvič pomislil na to, da bi res odšel. Da bi pustil vse za sabo – spomine na otroštvo otrok, na praznike ob kaminu, na vonj po Nadini potici.

Ko se je Nada vrnila iz bolnišnice, sem ji povedal resnico.

»Nada… otroka hočeta prodati hišo. Hočeta naju spraviti v dom.«

Pogledala me je s praznim pogledom: »Zvonko… kje sva zgrešila? Saj sva ju imela rada… vse sva jima dala.«

Tisti večer sva sedela skupaj v temi in poslušala tišino hiše, ki ni bila več najin dom.

Sosedje so začeli govoriti – nekateri so obsojali otroke, drugi so rekli, da bi tudi oni naredili enako zaradi denarja.

Jaz pa sem vsak dan bolj čutil praznino.

Nekega jutra sem stopil pred Ivana in Diano.

»Povejta mi – ali vama res nič ne pomeniva? Ali sta res pripravljena prodati vse spomine zaradi nekaj tisočakov?«

Ivan me ni pogledal v oči. Diana pa je rekla: »Oče… življenje gre naprej.«

Danes sedim na klopci pred domom za ostarele v Laškem in gledam sončni zahod nad Savinjo. Nada spi ob meni. Hiša je prodana – Ivan si je kupil nov avto, Diana ima svoj salon v Celju.

V srcu pa me boli vprašanje: Ali smo res postali družba, kjer starši nimajo več mesta pod lastno streho? Ali smo res pozabili na spoštovanje in ljubezen?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi odpustili svojim otrokom ali bi jih izbrisali iz svojega srca?