Ko te lastna mati izda: Družinska dediščina, ki je raztrgala srce
»Ne moreš biti resen, Blaž! To je moja hiša, tukaj sem živela zadnjih deset let!« sem skoraj zakričala, ko je brat s hladnim glasom rekel: »Tako piše v oporoki. Mama je vse zapustila meni. Tudi tvojo hišo.«
V tistem trenutku se mi je svet sesul. Vse, kar sem poznala, vse, kar sem imela za samoumevno, je izginilo v eni sami povedi. Stala sem v dnevni sobi, kjer so še vedno visele mamina ročno kvačkana zavesa in slike iz otroštva. Po tleh so bile še vedno raztresene sveče od pogreba. V zraku je visela žalost, a zdaj se ji je pridružila še jeza.
Nikoli nisem bila posebej blizu z Blažem. On je bil vedno mamin ljubljenček, jaz pa tista, ki je morala biti močna. Ko je oče umrl pred tremi leti, sem jaz urejala pogreb, papirologijo in skrbela za mamo, ki se je začela izgubljati v svojem svetu. Blaž je prihajal le občasno, vedno s kakšno novo zgodbo o tem, kako naporno je njegovo delo v Ljubljani in kako nima časa za obisk.
Ko je mama začela bolehati, sem bila jaz tista, ki ji je kuhala, jo vozila k zdravniku in ji brala knjige, ko ni mogla več sama. Spomnim se večerov, ko sva skupaj sedeli na kavču in mi je tiho šepetala: »Tina, ti si moje sonce. Brez tebe ne bi zmogla.« Nikoli ni omenila oporoke. Nikoli ni rekla, da bi lahko ostala brez vsega.
Po pogrebu sva z Blažem sedela v kuhinji. On je pil kavo in gledal skozi okno, jaz pa sem komaj zadrževala solze. »Veš, mama mi je zadnje mesece večkrat rekla, da si želi, da jaz prevzamem vse. Da ti boš že našla svojo pot.«
»Kaj? Kdaj ti je to rekla? Meni ni nikoli nič omenila!«
»Mogoče zato, ker si bila preveč zaposlena s tem, da si ji pomagala. Ona pa je želela nekoga, ki bo znal poskrbeti za premoženje.«
Njegove besede so me zabolele bolj kot katerakoli klofuta. Bila sem tista, ki sem žrtvovala svoje življenje za mamo – odpovedala sem se službi v tujini, ker me ni želela pustiti same. Blaž pa je bil vedno nekje drugje.
Ko sem naslednji dan šla k notarju, sem še vedno upala na napako. Morda se je mama zmotila. Morda bo vse drugače. A tam me je pričakala hladna realnost: »Gospa Tina Novak, vaša mama je v oporoki vse nepremičnine in prihranke zapustila sinu Blažu Novaku.«
Nisem mogla verjeti. »Ampak… jaz sem tukaj živela! To je moj dom!«
Notarka me je pogledala s sočutjem: »Žal mi je. Lahko vložite ugovor zaradi prikrajšanja nujnega deleža.«
Nujni delež? Je to vse, kar mi pripada po vseh letih skrbi in ljubezni? Nekaj odstotkov vrednosti hiše?
Doma sem sedela na postelji in gledala stare fotografije. Na eni sva z mamo na morju v Izoli – jaz stara pet let, ona nasmejana in polna življenja. Na drugi sva z Blažem na dvorišču pred hišo; on ima v rokah novo kolo, jaz pa starega ponija. Vedno je dobil več.
Zvečer me je poklicala teta Marija: »Tina, srček… vem, da ti ni lahko. Ampak tvoja mama… ona ni bila vedno najbolj pravična.«
»Zakaj mi tega ni nikoli povedala? Zakaj mi ni zaupala?«
»Mogoče te je hotela zaščititi pred Blažem. Vedno si bila močnejša od njega.«
Močnejša? Zdaj se počutim kot najbolj nemočna oseba na svetu.
Naslednje dni sem se izogibala Blažu. On pa mi je začel pošiljati sporočila: »Tina, prosim te, da do konca meseca izprazniš hišo. Imam kupca.«
»Kupca? Komaj sva pokopala mamo! Kako si lahko tako hladen?«
»Tako pač je. Tudi jaz imam svoje življenje.«
Vsak dan sem hodila po prazni hiši in zbirala stvari v škatle. Vsaka skodelica me je spomnila na mamine roke. Vsaka knjiga na večere ob čaju. Vse to bom morala pustiti za sabo.
Soseda Silva me je ustavila pred vrati: »Tina, ne pusti mu vsega! Borila si si za to hišo!«
»Kaj pa naj naredim? Mama me ni imela dovolj rada.«
»Ne govori tako! Ljubila te je po svoje… Ampak včasih starši naredijo napake.«
V meni se je začel prebujati bes. Zakaj bi morala biti vedno tista dobra hči? Zakaj bi morala sprejeti krivico?
Odločila sem se – vložila bom ugovor na oporoko. Čeprav vem, da bom izgubila večino premoženja, ne bom dovolila, da me izrinejo iz lastnega življenja brez boja.
Blaž mi je pisal: »Ne bodi otročja. Sprejmi situacijo.«
»Ne bom!« sem mu odgovorila. »Mama mi ni dala izbire, ti pa mi ne boš vzel dostojanstva.«
V naslednjih tednih so sledile odvetniške grožnje in hladni pogledi na ulici. Družina se mi je začela izogibati – nekateri so rekli, da sem pohlepna, drugi so mi tiho stisnili roko.
Ko sem končno izpraznila hišo in predala ključe notarju, sem stala pred vrati in jokala kot otrok.
Zdaj živim v majhnem stanovanju v Šiški. Vsak dan se sprašujem: ali bi lahko kaj naredila drugače? Ali res šteje le premoženje? Ali pa so rane zaradi izdaje tistih najbližjih tiste, ki bolijo najbolj?
Bi vi odpustili taki izdaji ali bi se borili do konca? Je vredno izgubiti družino zaradi dediščine?