Ko tašča zahteva nemogoče: Zgodba o veri, družini in iskanju miru

»Ne morem verjeti, da to res govoriš, Marija!« sem skoraj zakričala, ko sem s tresočimi rokami odložila skodelico čaja. Dež je tolkel po oknih naše majhne hiše na obrobju Domžal, v dnevni sobi pa je zrak rezala napetost. Moja tašča je sedela nasproti mene, roke prekrižane na prsih, obraz trd kot kamen. »Hočem, da mi kupita hišo na vasi. Saj vesta, da si želim miru in svojega vrta. Zdaj, ko sem vdova, je to najmanj, kar lahko naredita zame.«

Ob meni je sedel mož, Andrej, tiho kot senca. Pogledal me je s tistim znanim izrazom – prosim, ne začni prepira, ne danes. A v meni je vrelo. Že mesece sva komaj shajala s stroški, najina hči Tjaša je potrebovala novo zobno aparaturo, jaz sem delala v knjižnici za minimalno plačo, Andrej pa je bil pred kratkim premeščen na slabše plačano delovno mesto. In zdaj naj bi kupila hišo za taščo? Kje? Kako?

»Marija, midva si tega ne moreva privoščiti,« sem izdavila. »Komaj shajava. Saj veš, kako je danes – krediti, položnice …«

Tašča me je prekinila: »Vsi moji prijatelji imajo otroke, ki so jim pomagali. Zakaj bi bila jaz izjema? Saj sem toliko naredila za vas!«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nabira teža vseh let tihega požiranja njenih pripomb in zahtev. Vedno sem bila tista, ki je popustila. Zaradi miru v hiši. Zaradi Andreja. Zaradi Tjaše. A zdaj … zdaj nisem več mogla.

Tisti večer sem dolgo sedela v kuhinji in strmela skozi okno v dež. Andrej je prišel za mano in me tiho objel. »Vem, da ni prav, kar zahteva. Ampak … veš, kako je z njo. Če ji rečeva ne, bo spet zbolela, bo jokala pred vsemi sorodniki …«

»In kaj pa midva? Kdo bo pa naju vprašal, če sva v redu?« sem ga vprašala in prvič po dolgih letih začutila solze v očeh.

Naslednji dnevi so bili polni napetosti. Tašča je klicala vsak dan, spraševala, če sva že našla kakšno hišo na Gorenjskem ali Dolenjskem. Tjaša je čutila napetost in postajala vse bolj tiha. V službi sem bila odsotna z mislimi; sodelavka Sonja me je nekega dne vprašala: »Si v redu? Zgledaš izžeta.«

»Ne vem več, kdo sem,« sem ji priznala. »Vsi nekaj pričakujejo od mene. Nihče pa ne vpraša, kaj potrebujem jaz.«

Sonja me je prijela za roko: »Veš, včasih moraš postaviti mejo. Tudi če boli.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede moje mame: »Bog ti da le toliko bremen, kolikor jih lahko nosiš.« Ampak jaz nisem več mogla nositi vsega sama.

V nedeljo sem šla v cerkev. Sedla sem v zadnjo klop in tiho molila: »Prosim te, Bog, daj mi moč. Ne vem več, kaj naj naredim.« Solze so mi tekle po licih in prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

Ko sem prišla domov, sem poklicala Andreja: »Morava se pogovoriti.« Usedla sva se za kuhinjsko mizo – tisto isto mizo, kjer sva nekoč sanjala o skupni prihodnosti.

»Ne moreva živeti za druge. Če bova popustila zdaj, bova izgubila sebe in najin zakon.«

Andrej je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Imaš prav. Pogovoril se bom z mamo.«

Tisti pogovor je bil najtežji v najinem življenju. Marija je kričala, jokala in grozila, da naju bo izbrisala iz oporoke. Rekla nama je sebičneža in da sva jo pustila na cedilu.

A midva sva ostala trdna. Prvič.

Minili so tedni tišine. Včasih sem ponoči poslušala dež in se spraševala: ali sem res ravnala prav? Je vredno izgubiti mir zaradi ene meje?

Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Marija je poklicala Tjašo na rojstni dan in jo povabila na obisk. Počasi so se rane začele celiti – ne popolnoma, a dovolj, da smo lahko spet sedeli za isto mizo.

Danes vem: ni lahko postaviti meje tistim, ki jih imaš rad. A če tega ne narediš zase, izgubiš sebe.

Včasih se še vedno vprašam: ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da pozabimo nase? Kje je meja med dolžnostjo in ljubeznijo?