Ko tašča postane središče mojega sveta: Med dolžnostjo in svobodo v slovenski družini

»Ana, zakaj si spet pozabila zaliti rože?« njen glas je prodrl skozi tišino kuhinje kot nož skozi maslo. Stala sem ob pomivalnem koritu, roke potopljene v mlačno vodo, in poskušala ujeti sapo med valovi njenih očitkov. Marija, moja tašča, je bila pri nas šele tri tedne, pa se je že zdelo, kot da je vedno bila tukaj. Vse je imela pod nadzorom: od tega, kdaj se pere perilo, do tega, kaj bomo jedli za kosilo.

Matjaž je sedel za mizo in listal po telefonu. Nič ni rekel. Včasih sem si želela, da bi me vsaj pogledal, da bi mi dal vedeti, da ni vse na meni. A on je bil tiho. Vedno tiho.

»Saj sem jih zalila včeraj,« sem tiho odgovorila.

Marija je zavzdihnila in zmajevala z glavo. »Včeraj ni danes. Če bi jih zalila danes, ne bi bile ovenele.«

V tistem trenutku sem si želela samo izginiti. Včasih sem sanjala o tem, da bi šla ven, na sprehod ob Ljubljanici, sama, brez skrbi in brez občutka krivde. A zdaj sem bila tukaj – ujeta med dvema ognjema: svojo dolžnostjo do družine in lastno potrebo po svobodi.

Ko je Marija pred tremi tedni padla po stopnicah in si zlomila kolk, ni bilo druge možnosti. Matjažev brat Peter živi v Avstriji in ni mogel pomagati. »Ana, to je pač družina,« mi je rekel Matjaž tisti večer, ko sva se odločala. »Saj bo samo nekaj mesecev.«

Nekaj mesecev? Že po treh tednih sem imela občutek, da se mi bo zmešalo.

Vsako jutro sem vstala pred vsemi. Pripravila sem zajtrk za Marijo – vedno je hotela jajca na oko in belo kavo. Potem sem pripravila sendviče za otroke in jih peljala v šolo. Ko sem se vrnila domov, me je že čakala s seznamom opravil: »Ana, danes boš morala posesati pod kavčem. In prosim, ne pozabi na okna v dnevni sobi.«

Včasih sem jo poslušala skozi stisnjene zobe. Drugič sem samo prikimala in šla v kopalnico jokati. Nisem več vedela, kdo sem. Bila sem samo senca ženske, ki je nekoč sanjala o svojem malem podjetju s keramičnimi izdelki. Zdaj so moje roke poznale le še gobo za pomivanje in metlo.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala v temo. Matjaž je prišel ven in se usedel poleg mene.

»A si v redu?« me je vprašal.

»Ne vem več, Matjaž. Ne vem več, kdo sem.«

Pogledal me je s tistim praznim pogledom, ki ga je imel zadnje čase vedno pogosteje.

»Saj bo bolje. Samo potrpi še malo.«

»Ti sploh opaziš, kaj se dogaja?« sem ga vprašala tiho.

»Mama je bolna. Saj veš.«

»Jaz pa nisem?«

Zavzdihnil je in vstal. »Ne kompliciraj.«

Tiste noči nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njegove besede: »Ne kompliciraj.« Je res tako težko razumeti, da ne morem več? Da me duši? Da pogrešam sebe?

Naslednji dan sem šla po otroke v šolo in srečala sosedo Nino.

»Ana, si v redu? Zgledaš utrujena.«

Nasmehnila sem se ji na silo. »Ah, veš kako je… Marija je zdaj pri nas.«

Nina je prikimala z razumevanjem. »Moja tašča je bila pri nas tri mesece po operaciji srca. Skoraj sva se ločila z Markom.«

Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje – nisem sama v tem. Toliko žensk okoli mene nosi isto breme, a o tem ne govorimo na glas.

Tistega večera sem se odločila spregovoriti z Marijo.

»Gospa Marija… lahko malo govoriva?«

Pogledala me je strogo čez očala. »Seveda.«

»Vem, da vam ni lahko… ampak tudi meni ni. Pogrešam svoj mir. Pogrešam čas zase.«

Za trenutek je bila tiho. Potem pa: »Ana, jaz sem celo življenje skrbela za svojo taščo in moža. Tako pač je.«

»Ampak jaz nisem vi. Ne zmorem več.«

Njen obraz se je zmehčal za odtenek. »Saj vem… Samo… težko mi je prositi za pomoč.«

Obe sva bili tiho. Prvič sem jo videla kot žensko – ne le kot zahtevno taščo.

Tisti večer sem Matjažu povedala: »Potrebujem pomoč ali pa bom odšla za nekaj dni stran.«

Pogledal me je presenečeno. »Kam pa bi šla?«

»Ne vem… k Nini ali pa k mami. Samo stran moram.«

Naslednje jutro me je pričakala Marija s skodelico kave.

»Ana… danes bom jaz poskusila pripraviti zajtrk. Ti pa pojdi malo ven.«

Solze so mi stopile v oči.

Mogoče ni bilo vse izgubljeno.

A še vedno se sprašujem: Zakaj moramo ženske tako pogosto izbirati med dolžnostjo do drugih in dolžnostjo do sebe? Kdaj bomo lahko rekle: dovolj je – tudi jaz štejem?