Ko solze postanejo moč: Moja borba za spoštovanje med porodom

»Ne bodi taka drama queen, Maja! Saj ni konec sveta, če te malo boli!« je rekel Marko, moj mož, ko sem v porodni sobi stisnila zobe in se trudila ne jokati pred babico in zdravnikom. Njegove besede so me zarezale globlje kot katerakoli popadek. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko vstala in odšla – ne iz sobe, ampak iz svojega življenja, ki sem ga gradila z njim zadnjih sedem let.

Vse se je začelo tistega mrzlega marčevskega jutra, ko so me popadki prebudili ob štirih zjutraj. Marko je spal kot top. Ko sem ga zbudila, je najprej pogledal na uro in zavzdihnil: »A res že zdaj? Saj si rekla, da bo še trajalo.« V avtu na poti v porodnišnico v Ljubljani je bil tiho, gledal skozi okno in tipkal po telefonu. Jaz sem dihala, štela sekunde med popadki in upala, da bo vsaj tam drugače.

Ko sva prispela, sem bila že precej odprta. Babica mi je rekla: »Super vam gre! Samo pogumno!« Marko pa je sedel v kotu in brskal po Facebooku. Vsakič, ko sem ga prosila za roko, je bil njegov prijem hladen, kot da bi mu bilo vse skupaj odveč. Ko sem ga prosila za kozarec vode, je zavzdihnil: »A res ne moreš sama? Saj nisi invalid.«

V tistem trenutku sem začutila, kako se mi nekaj lomi v prsih. Vse tiste zgodbe o moških, ki jokajo od sreče ob rojstvu otroka, so bile zame le še pravljica. Moja resničnost je bila hladna kot bolnišnične ploščice pod mojimi nogami.

Ko so se popadki stopnjevali, sem začela jokati. Ne zaradi bolečine – nanjo sem bila pripravljena – ampak zaradi občutka popolne osamljenosti. Babica mi je tiho stisnila roko in mi šepnila: »Saj ste močna. Včasih smo ženske same močnejše.«

Ko se je rodil najin sin Luka, je Marko posnel fotografijo in jo takoj objavil na Instagramu: »Dobrodošel, mali junak!« Brez besede ali pogleda do mene. Ko sem ga vprašala, če ga želi prijeti v naročje, je rekel: »Bom kasneje. Zdaj moram poklicat mamo.«

Tiste ure po porodu so bile zame najtežje v življenju. Namesto sreče sem čutila praznino. Ko so me premestili na oddelek, sem ležala v postelji in gledala v strop. Slišala sem druge mamice, ki so se smejale s svojimi partnerji. Meni pa je Marko poslal le sporočilo: »Če boš kaj rabila, pokliči.«

Doma ni bilo nič bolje. Prvi dnevi z Luko so bili polni joka – njegovega in mojega. Marko je hodil v službo in prihajal domov utrujen. Ko sem ga prosila za pomoč pri previjanju ali kopanju, je rekel: »Saj si vendar na porodniški! Jaz moram delat.« Vsakič znova sem pogoltnila solze in si rekla: »Saj bo bolje.«

A ni bilo bolje. Postajala sem vedno bolj utrujena in razdražena. Nekega večera sem med dojenjem Luko jokala tako tiho, da me ne bi slišal nihče razen mene same. Marko je sedel pred televizijo in gledal nogomet. Ko sem mu rekla: »Marko, jaz ne zmorem več sama,« je odvrnil: »Saj imaš vse – zdravega otroka, streho nad glavo… Kaj še hočeš?«

Takrat sem prvič začutila bes. Ne do njega – do sebe. Zakaj dopuščam, da me nekdo tako ponižuje? Zakaj mislim, da si ne zaslužim več?

Začela sem se pogovarjati z mamo. Ona je bila tista tiha opora, ki mi ni nikoli rekla: »Sama si si ga izbrala.« Namesto tega mi je rekla: »Maja, nisi sama kriva za njegovo hladnost. Nekateri moški pač ne znajo pokazati čustev.« A jaz nisem več verjela v izgovore.

Nekega dne sem šla z Luko na sprehod po Tivoliju. Srečala sem svojo prijateljico Nino, ki je bila tudi mlada mamica. Ko sem ji povedala svojo zgodbo, me je objela in rekla: »Veš kaj? Nič ni narobe s tabo. Narobe je s tem, da se pri nas še vedno pričakuje, da bomo ženske vse prenesle.«

Tiste besede so mi dale misliti. Začela sem brati forume slovenskih mamic in ugotovila, da nisem edina. Toliko žensk piše o tem, kako so bile med porodom same – čeprav so bili njihovi partnerji fizično tam.

Odločila sem se za pogovor z Markom. Nekega večera sem mu rekla: »Marko, potrebujem te kot partnerja in očeta najinega sina – ne samo kot sostanovalca.« Najprej se je smejal: »Kaj pa zdaj dramatiziraš? Saj delam za nas!« A jaz nisem odnehala: »Ne gre samo za denar. Gre za spoštovanje. Za to, da me vidiš in slišiš.«

Pogovor ni bil lahek. Marko ni razumel mojih občutkov. Rekel je: »Saj si vendar vse zmogla sama!« In prav to me je najbolj zabolelo – ker ni razumel, da nisem hotela biti sama močna ženska. Hotela sem biti ljubljena ženska.

Po tistem pogovoru se ni nič čudežno spremenilo. A jaz sem začela postavljati meje. Ko me je naslednjič ponižal pred prijatelji zaradi tega, kako previjam Luko, sem mu mirno rekla: »Če misliš, da znaš bolje – izvoli.« In prvič v življenju ni imel odgovora.

Začela sem hoditi na skupino za podporo mladim mamicam v našem krajevnem domu v Šiški. Tam sem prvič slišala zgodbe drugih žensk – o depresiji po porodu, o osamljenosti kljub polni hiši ljudi, o tem, kako težko je priznati sebi in drugim, da nisi srečna.

Vsak teden sem postajala močnejša. Naučila sem se prositi za pomoč brez občutka krivde. Naučila sem se reči ne – tudi Marku.

Danes vem: porod ni samo fizična preizkušnja – je tudi preizkus odnosov in spoštovanja v družini. Ni prav, da ženske molčimo o tem, kako nas partnerji razočarajo ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo.

Ko pogledam Luko, vem, da si zaslužim biti srečna mama – ne samo preživeti vsak dan. In čeprav Marko še vedno ni popoln mož ali oče, jaz nisem več tista prestrašena Maja iz porodne sobe.

Včasih se vprašam: Koliko nas še vedno tiho joka ponoči zaradi besed ali tišine svojih partnerjev? Kdaj bomo ženske začele verjeti, da si zaslužimo več kot le preživetje?