Ko smo otroke poslali k babici: Noč, ko se je vse spremenilo

»Mami, prosim, pridi pome! Nočem biti tukaj!« Ema je jokala v slušalko, njen glas je bil prepojen s tisto otroško paniko, ki jo prepoznaš takoj, ko si mama. Sedela sem na kavču v dnevni sobi, v roki držala telefon in gledala v moža, ki je zmajeval z glavo. »Ne moreš ji vedno popuščati,« je rekel Marko tiho, skoraj utrujeno. »Saj veš, da bo babica poskrbela zanjo. Tudi midva potrebujeva malo miru.«

Tistega večera sva prvič po dolgih letih ostala sama doma. Otroka – Ema in starejši sin Luka – sta bila pri moji mami v majhni hiši na robu vasi pri Škofji Loki. Vse je bilo dogovorjeno: babica jih bo razvajala s palačinkami in toplim kakavom, midva pa bova končno imela večer zase. A že po eni uri je Ema klicala in jokala. Luka je bil tiho, kot vedno, ko ni hotel povzročati težav.

»Mogoče bi morala iti ponjo,« sem šepnila. Marko je odvrnil: »Ne. Če popustiš zdaj, bo vedno mislila, da lahko pobegne pred vsako neprijetnostjo.«

Nisem vedela, kaj naj naredim. V meni se je borila krivda z utrujenostjo. Po vseh teh letih materinstva sem bila izčrpana. Želela sem si samo eno noč brez skrbi. Prepričevala sem se, da bo vse v redu.

A ni bilo. Naslednje jutro me je mama poklicala že ob šestih. »Ema ima vročino in noče jesti. Celo noč je jokala.«

V trenutku sem bila oblečena in na poti k mami. Marko je ostal doma – rekel je, da pretiravam in da otrok potrebuje meje. Ko sem prispela, sem našla Emo v babičini postelji, objemala je svojo staro plišasto ovčko in bila bleda kot stena.

»Zakaj si me pustila tukaj?« me je vprašala s tihim glasom.

Nisem imela odgovora. Samo objela sem jo in ji obljubila, da bo vse v redu.

A od tiste noči naprej ni bilo nič več tako kot prej. Ema je postala tiha, nezaupljiva. Vsakič, ko sem jo hotela pustiti pri kom drugem, je dobila napad panike. Luka se je zaprl vase in začel preživljati več časa v svoji sobi. Marko je postal še bolj hladen in oddaljen.

Začeli so se prepiri. »Ti si kriva! Vedno popuščaš otrokom! Zato so taki!« mi je Marko metal v obraz.

»Ti pa ne razumeš! Ema ni kot Luka! Ona potrebuje več nežnosti!« sem mu vračala.

Vsakdanjik se je spremenil v bojno polje. Moja mama mi je očitala: »Preveč jih razvadaš! Otroci morajo znati biti sami!«

Jaz pa sem ponoči ležala budna in poslušala Emo, ki je v spanju jokala ali klicala moje ime.

Začela sem dvomiti vase kot mama. Vse knjige o vzgoji so govorile nekaj drugega – eni so prisegali na strogo doslednost, drugi na brezpogojno ljubezen. Jaz pa sem bila ujeta nekje vmes.

Ema je začela hoditi k šolski psihologinji. Po nekaj mesecih mi je psihologinja rekla: »Vaša hči ima močan strah pred zapuščenostjo. Potrebuje občutek varnosti.«

Marko ni hotel slišati o tem. »To so izgovori! Otroci so danes preveč občutljivi! Mi smo bili sami doma cele dneve pa nam nič ni bilo.«

A jaz sem vedela, da ni tako preprosto. Vsakič, ko sem morala za uro ali dve od doma, me je stiskalo pri srcu. Ema me je držala za roko do vrat in me prosila: »Obljubi mi, da prideš nazaj.«

Luka se je medtem oddaljeval od vseh nas. Začel se je družiti z novimi prijatelji iz sosednje vasi – ponoči sem ga večkrat čakala budna in molila, da pride domov cel.

Marko in jaz sva se oddaljila drug od drugega bolj kot kadarkoli prej. Najini pogovori so bili le še o otrocih ali o tem, kdo bo šel po nakupih.

Nekega večera sem sedela na balkonu in gledala v temno nebo nad vasjo. Slišala sem sosedo Marijo, kako kriči na svojega sina: »Če ne boš priden, te bom poslala k babici!«

Zbodlo me je pri srcu. Kolikokrat smo starši prepričani, da delamo prav – da otrokom postavljamo meje in jih pripravljamo na življenje – a v resnici jih samo prestrašimo?

Dve leti sta minili od tiste noči pri babici. Ema še vedno spi z lučko prižgano celo noč. Luka se redko pogovarja z mano. Marko in jaz sva kot dva tujca pod isto streho.

Včasih se vprašam: bi morala tisto noč poslušati svoj materinski instinkt? Bi bilo vse drugače, če bi šla po Emo takoj? Ali pa bi jo s tem oropala izkušnje samostojnosti?

Ne vem več, kaj pomeni biti dobra mama. Vem le to: ena sama odločitev lahko spremeni vse.

Se tudi vi kdaj sprašujete, ali ste naredili pravo stvar za svoje otroke? Kje je meja med ljubeznijo in strogostjo?