Ko sem zapustila moža zaradi svoje srednješolske ljubezni: Zgodba o pogumu, izgubi in iskanju same sebe

»Ne morem več, Janez. Ne morem več živeti tako, kot da me ni,« sem šepnila v poltemi dnevne sobe. Dež je tolkel po oknih, televizor je brez zvoka modro utripal v kotu, Janez pa je spal na kavču, kot že tolikokrat prej. Njegovo dihanje je bilo težko, skorajda žalostno. V roki sem stiskala ročaj kovčka. Srce mi je razbijalo, dlani so se mi potile. Vse sem imela pripravljeno – dokumente, nekaj oblačil, staro fotografijo otrok in pismo, ki sem ga napisala že pred tedni, a ga nisem imela poguma pustiti na mizi.

Vse odkar sta Ana in Luka odšla študirat v Ljubljano, je najin dom postal tih in prazen. Najprej sem mislila, da bo to čas za naju – da bova znova našla skupne točke, morda celo kakšno novo strast. A Janez je vsak večer bolj tonil v svojo rutino: služba, televizija, pivo, tišina. Pogovori so postali le še izmenjava informacij – kdo bo kupil mleko, kdo bo peljal avto na servis. Včasih sem ga opazovala in se spraševala, ali sploh še ve, kdo sem.

Nekega dne sem po naključju naletela na Marka v trgovini v centru Celja. Bil je skoraj takšen kot nekoč – nasmeh, ki mi je vedno pogrel srce, in tisti iskrivi pogled. »Maja!« je vzkliknil in me objel tako naravno, kot da sva se videla včeraj in ne po tridesetih letih. Povabil me je na kavo. Najprej sem oklevala – kaj pa če me kdo vidi? Kaj pa če izvem kaj o njem, kar bi raje ne vedela? A nekaj v meni je hrepenelo po tem pogovoru.

Kava se je zavlekla v dve uri. Marko mi je pripovedoval o svojem življenju – ločen je bil že nekaj let, otroci odrasli in na svojih poteh. Pogovarjala sva se o starih časih, o tem, kako sva nekoč sanjala o potovanjih in pisanju knjig. Ko sem se vračala domov, sem prvič po dolgem času čutila metuljčke v trebuhu.

Tisti večer sem Janezu skušala povedati o srečanju z Markom. »Srečala sem starega prijatelja iz srednje šole,« sem začela previdno. »Aha,« je zamomljal in z očmi ni odlepil pogleda od televizije. »Lepo.« In to je bilo vse.

Naslednjih nekaj tednov sva se z Markom večkrat dobila – najprej na kavi, potem na sprehodu ob Savinji. Pogovori so postajali globlji; začela sva si zaupati stvari, ki jih nisem povedala niti Janezu. Prvič po dolgih letih sem se počutila živo.

A hkrati me je razjedala krivda. Kaj bodo rekli otroci? Kaj bo rekla mama? V naši vasi pri Žalcu ljudje hitro govorijo. Vedela sem, da bom postala tema nedeljskih kosil in vaških klepetov. A bolj kot to me je bolelo spoznanje, da Janez sploh ne opazi moje odsotnosti – niti fizične niti čustvene.

Nekega večera mi je Marko rekel: »Maja, zaslužiš si biti srečna. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, ampak vem, da si zaslužiš več kot to.« Njegove besede so mi odzvanjale v glavi še dolgo potem.

Tiste noči nisem mogla spati. Vstala sem iz postelje in šla v kuhinjo. Pogledala sem na seznam opravil na hladilniku: »Kupi kruh. Pokliči Luko glede izpita.« Moj vsakdan je postal seznam opravkov za druge ljudi. Kje pa sem jaz?

Naslednji dan sem poklicala Ano. »Mami, si v redu?« me je vprašala takoj, ko je slišala moj glas. »Samo… pogrešam te,« sem rekla tiho. »Pogrešam sebe.« Ana je molčala nekaj trenutkov. »Mami… karkoli že razmišljaš… samo bodi iskrena do sebe.«

Tako sem tisto deževno noč stala s kovčkom v roki in gledala Janeza na kavču. Nisem ga hotela zbuditi – ne zaradi njega, ampak zaradi sebe. Nisem želela še enega pogovora brez pomena, še ene obljube o spremembi, ki bi trajala natanko tri dni.

Ko sem tiho zaprla vrata za sabo in stopila v hladno vežo bloka, sem prvič po dolgih letih globoko vdihnila. Srce mi je razbijalo od strahu in pričakovanja hkrati.

Marko me je čakal pred blokom v svojem starem rdečem cliotu. Ko me je zagledal s kovčkom v roki, ni rekel ničesar – samo odprl mi je vrata in me prijel za roko.

Prvi dnevi so bili polni čustev – olajšanja, krivde, veselja in žalosti hkrati. Poklicala sem Ano in Luko ter jima povedala resnico. Ana je jokala po telefonu: »Mami… zakaj nisi prej povedala?« Luka pa je bil tiho in rekel le: »Upam, da veš, kaj delaš.«

Mama me ni hotela videti več tednov. »Kaj bodo rekli ljudje?« mi je očitala po telefonu. »V naši družini se ne ločujemo!« Sosedje so me gledali postrani; nekateri so celo prenehali pozdravljati.

A Marko mi je stal ob strani. Skupaj sva začela graditi novo življenje – počasi in previdno. Ni bilo lahko; vsak dan sem se borila s svojo vestjo in s pričakovanji okolice. Včasih ponoči nisem mogla spati od skrbi: ali sem naredila prav? Ali bom kdaj oprostila sebi?

Nekega popoldneva sva z Markom sedela na klopci ob Savinji in opazovala labode. Prijel me je za roko: »Veš, Maja… življenje ni nikoli preprosto. Ampak če si upaš slediti srcu… mogoče najdeš mir.«

Danes še vedno živim z občutkom izgube – izgubila sem del sebe iz preteklosti, a našla nekaj novega v sedanjosti. Otroci so mi odpustili; mama še vedno težko sprejema mojo odločitev. Sosedje so se navadili na moj novi obraz ob meni.

Včasih se vprašam: ali bi lahko ostala in bila srečna? Ali pa moraš včasih tvegati vse – tudi če te stane miru – da najdeš sebe? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?