Ko sem v dežju držala povodec in kričala na policista, sem vedela, da se bo nekdo izgubil

Mokre dlani so mi drsele po povodcu, ko je Argo sunkovito potegnil proti parkirišču pred blokom v Šiški. Dež je sekal po obrazu, v ušesih mi je šumelo, kot da mi nekdo poliva vodo v glavo. Na asfaltu je bila sveža sled krvi, rdeča v lužah, in Argo je rinil z nosom v njo, kot da hoče nekaj povedati. Policist je dvignil roko, naj se umaknem, jaz pa sem samo ponavljala: »Nekdo je tukaj…« in nisem vedela, ali bo Argo našel človeka ali pa bo nekdo našel naju.

Preden je Argo prišel v moje življenje, sem imela drugačno težavo. Ne bolezen, ne žalovanje. Samo tisto tiho, vsakodnevno izgorelost, ki se nabere, ko si leta in leta »pridna« in nikoli ne rečeš stop. Delala sem v računovodstvu v eni manjši firmi pri BTC-ju. Rok za rokom, obrazci, davki, plače. Telefon je zvonil še doma. V kuhinji je stal vonj po mrzli kavi in po detergentih, ker sem ob desetih zvečer še vedno drgnila pult, da bi vsaj nekaj imela pod kontrolo. Mož Matej je bil v skladišču, izmena, nadure. Včasih sva se videla samo v hodniku.

Ko je njegov brat Bojan ostal brez najema, je Matej rekel, da ga ne more pustiti na cedilu. Imela sva majhno hišo v okolici Grosuplja, ki sva jo podedovala po moji teti. Ni bila vila. Stare okenske police, peč na drva, vrt z razpadajočo ograjo. Midva sva jo oddajala, da sva pokrila kredit za stanovanje in položnice. Bojan je obljubil, da bo plačeval najemnino, »saj je družina«. Jaz sem izračunala stroške, ogrevanje, elektriko, zavarovanje. Številke so bile trde. Rekla sem, da najemnina ne more biti simbolična. Matej je prikimal, a v njegovih očeh je bilo že nekaj, kar me je zbodlo.

Prva nepopravljiva odločitev je bila moja: vztrajala sem pri pogodbi in pri znesku. Ne iz zlobe. Iz strahu. Če ne bi plačeval, bi midva padla. Najemnina ni bila dobiček, bila je zračna blazina. Bojan je podpisal, a njegov stisk roke je bil hladen. Njegova mama, Matejeva mama Maja, je rekla samo: »Ti pa znaš računat, a ne?« In v tistem stavku je bil vonj po stari zamere, po prekuhanem fižolu in po cigaretah, ki se zažrejo v zavese.

Bojan je prvi mesec plačal. Drugi mesec je zamujal. Tretji mesec je rekel, da je avto crknil in da bo »drug teden«. Matej je hodil okoli kot pes brez repa. Jaz sem odpirala aplikacijo banke in čutila, kako mi v prsih raste tesnoba. V službi sem se zatikala, naredila napako pri obračunu. Šef mi je rekel, naj se zberem. Jaz pa sem zvečer sedela na tleh kopalnice in poslušala, kako mi srce tolče, kot da bo razbilo rebra.

Takrat se je pojavil Argo. Ne iz zavetišča, ne kot darilo. Nekdo ga je privezal na klop pri Mercatorju v Grosuplju. Bil je odrasel mešanček, srednje velik, z žimasto dlako in sivkasto rjavimi lisami, kot umazane sence. Smrdel je po mokrem kartonu in po stari maščobi. Tresel se je, ker je pihal leden veter, tisti, ki pride čez polja in zareže v kosti. Ljudje so hodili mimo. Jaz sem ga videla, ker sem šla po najcenejše maslo in pašteto.

Druga nepopravljiva odločitev se je zgodila, še preden sem jo razumela: odpeljala sem ga domov. Ne zato, ker sem dobra. Ker nisem prenesla njegovega pogleda. Bil je pogled nekoga, ki je že obupal, pa vseeno čaka. Matej je bil besen. »Še pes nam manjka,« je rekel. Jaz sem mu odgovorila ostro: »Meni manjka zrak. Če ne morem rešiti vsaj njega, ne vem, kaj sploh delam.« Potem sem se sama sebe ustrašila.

Argo je prve dni samo ležal pri radiatorju. Čutila sem njegovo toploto skozi odejo, ko sem sedla zraven. Njegovo dihanje je bilo hrapavo, kot da ima v grlu pesek. Ko sem mu položila roko na rebra, sem čutila, kako se prsni koš dviga in spušča, počasi, z naporom. Veterinar v Ivančni Gorici je rekel, da ima vnetje kože in stare poškodbe. Račun je bil večji, kot sem si upala priznati. Jaz sem v denarnici štela kovance. Matej je molčal. ZZZS za pse ne obstaja. Kreditna kartica je zacvilila.

Argo je zahteval rutino. Vsako jutro ob šestih je stal pri vratih in praskal. Jaz sem bila utrujena do kosti, ampak sem šla. V mrzlem zraku je dišalo po dimu iz sosednjih dimnikov, po mokri zemlji in po pasjih iztrebkih, ki jih nekateri ne poberejo. Slišala sem svoje korake po zmrznjenih lužah. Argo mi je z nosom potisnil dlan, ko sem se ustavila. Ta dotik me je spravil nazaj v telo.

Postopoma sem se navezala. Ne romantično. Bolj kot na nekaj, kar te drži pokonci, ko bi se najraje sesedel. Ko sem prišla iz službe, me je čakal pri vratih, rep je mahal, ampak ne noro. Bolj: »Vem, da si prišla.« Včasih sem mu potisnila obraz v vrat in zavohala njegovo dlako, mešanico šampona in mokrega psa. Ni bilo prijetno. Ampak je bilo resnično.

Družina pa se je medtem lomila. Bojan ni plačeval. Maja je klicala Mateja in mu govorila, da sem ga jaz obrnila proti njim. Da sem pohlepna. Da sem ga izolirala. Jaz sem slišala te klice skozi steno, kot skozi tanko plast ledu. Matej je vedno bolj utihnil. Nekega večera je rekel: »Mogoče bi morali popustiti. Saj je moj brat.« Jaz sem eksplodirala. Ne ponosno. Grdo. Rekla sem: »In jaz sem kdo? Bankomat?«

Argo je takrat vstal in se postavil med naju. Ne agresivno. Samo stal je, težak in miren, in gledal Mateja. Matej je prvič po dolgem času spustil ramena. Potem je sedel na tla in psu položil roko na glavo. Videla sem, kako mu prsti rahlo trepetajo. Argo je izdihnil, globoko, kot da mu odpusti. To je bil socialni učinek, ki ga nisem pričakovala: pes je postal edini način, da sva se sploh še dotaknila, ne da bi se ranila.

A denar je bil še vedno tam. Položnice, najemnina, stroški veterinarja. V službi so mi ponudili napredovanje, več odgovornosti, več ur. V meni je nekaj počilo. Vsakič, ko sem pogledala Argota, sem videla, da življenje ni samo v excelu. Tretja nepopravljiva odločitev: dala sem odpoved. Ne herojsko. Z drhtečimi rokami. Šef me je gledal, kot da sem nora. Jaz sem doma jokala od strahu, ker nisem vedela, kako bova.

Naslednje tedne sem iskala delo. Pošiljala prošnje. Vozila se z LPP do Zavoda za zaposlovanje v Ljubljano, stala v vrsti, poslušala škripanje radiatorjev in vonj po mokrih plaščih. Argo je moral ven, tudi ko sem bila psihično na tleh. Včasih sem ga skoraj sovražila, ker mi ni pustil, da bi se utopila v postelji. Ampak ravno to me je držalo pri življenju.

Potem je prišel tisti večer v Šiški. Bila sem pri prijateljici na razgovoru za delo, ker je poznala nekoga. Argo je bil z menoj, ker ga nisem imela kam dati. Na poti do postaje je nenadoma potegnil. Luže so bile črne, zrak je smrdel po izpušnih plinih in po mokrem betonu. In potem kri. Sveža, kovinska. Argo je zavijal, kot da kliče. V tistem trenutku je iz teme prišel moški, opotekajoč. Padal je med parkirane avte. Policist, ki je patruljiral, je mislil, da je Argo agresiven. Jaz sem se postavila pred psa, srce mi je nabijalo. »Ni on,« sem rekla. »Nekdo krvavi.«

Moški je imel ureznino na roki. Bil je zmeden, verjetno pijan, ali pa kaj hujšega. Policist je poklical reševalce. Jaz sem držala Argota za ovratnico, čutila sem, kako mu srce bije skozi dlako. Hitro, a stabilno. Njegovo telo je bilo toplo ob mojem kolenu. Ko so reševalci prišli, me je policist vprašal za podatke. Jaz sem tresla. Ne od mraza, ampak od spoznanja, da bi lahko šla mimo. Da bi lahko gledala stran, tako kot so drugi gledali stran pri Mercatorju.

Tisto noč sem doma rekla Mateju: »Ne morem več živeti tako, da se delam, da je vse v redu.« Četrta odločitev, čeprav sem jih obljubila tri: šla sem k osebni zdravnici in prosila za napotnico za psihološko pomoč. Rekla sem besede, ki sem se jih sramovala: izgorelost. Panični napadi. Zdravnica je bila utrujena, a korektna. Rekla je, da so čakalne dobe dolge. Jaz sem podpisala, ker nisem imela več ponosa.

In potem še hiša. Bojan je še vedno živel tam. Najemnine ni bilo. Izgovori so se nabirali. Matej je bil razpet. Jaz sem ponoči poslušala Argota, kako se premika po stanovanju, kako si poišče prostor pri vratih, kot da straži. V tistem zvoku krempljev po laminatu je bilo nekaj, kar me je spravilo k zadnji meji.

Peta nepopravljiva odločitev: sprožila sva postopek za izselitev. To ni film. To je papir, vročitve, grožnje, solze. Maja je prišla pred blok in kričala, da sem uničila družino. Sosedje so gledali skozi kukalo. Jaz sem držala Argota za ovratnico, ker je čutil napetost in je renčal. Njegova dlaka je bila pod mojo roko trda, žimasta, in čutila sem, kako se mu mišice napnejo. Rekla sem Maji, da mi je žal, ampak da se utapljava. Da nama nihče ne pomaga, samo zahtevajo.

Matej ni govoril z mamo več mesecev. Z bratom še dlje. Vmes sva se skoraj izgubila tudi midva. Ampak Argo je bil tisti, ki naju je silil ven, na sprehod, kjer ni bilo prostora za kričanje. Samo hlad, megla nad Ljubljanico, vonj po mokrem listju in po dimu. In dve telesi, ki hodita v istem ritmu.

Po letu dni nimam čudeža. Imam novo službo, manj plačano, a s normalnim urnikom. Imam terapevtske pogovore, ko pride vrsta. Imam hišo, ki je še vedno obremenitev. Bojan je šel, zameril bo za vedno. Maja mi še vedno ne odgovori na pozdrav. Matej se včasih ponoči obrne stran. Jaz pa zjutraj čutim Argota, kako mi pritisne gobec v dlan, kot da preveri, ali sem tu. Njegov izdih mi pogreje kožo.

Včasih se vprašam, ali sem bila pohlepna. Ali pa sem samo prvič v življenju rekla, da tudi jaz nekaj potrebujem. Koliko dolgujemo družini, če nas to potisne čez rob? In kdaj postane odgovornost do drugih izgovor, da zanemarimo sebe?