Ko sem tiho spakirala: Izpoved Slovenke o svobodi in družinskih pričakovanjih

»A res misliš, da boš kdaj dovolj dobra zame?« je zvenel glas njegove mame, ko sem tistega jutra stala v kuhinji in rezala kruh. Miha je molče pil kavo, pogled mu je uhajal skozi okno, kot da ga ni. V meni je vrelo, a sem ostala tiho. Vedela sem, da bo kmalu odšla z njim na tržnico, kot vsako soboto. Vedela sem tudi, da bo to moj trenutek.

Ko sta zaprla vrata, sem se sesedla na stol in si z dlanjo pokrila usta. Srce mi je razbijalo. V mislih sem preigravala vse pogovore zadnjih mesecev: »Tako se pa pri nas ne dela,« je ponavljala njegova mama, »Miha ima rad red in domačnost.« Vsak moj poskus, da bi v stanovanje prinesla nekaj svojega, je naletel na odpor. Tudi Miha je postal tih, oddaljen. Ko sem mu predlagala, da bi šla za vikend k moji mami v Škofjo Loko, je rekel: »Veš, mama bo užaljena.«

Vse bolj sem se počutila kot gostja v lastnem domu. Moje knjige so bile pospravljene v škatli pod posteljo, slike iz otroštva v predalu, ki ga nisem smela odpreti pred njegovo mamo. »To ni tvoja hiša,« mi je nekoč rekla. »Tukaj so stvari tako, kot morajo biti.«

Tistega dne sem vedela: dovolj imam. Ko sta odšla, sem odprla omaro in začela zlagati oblačila v kovček. Vsak kos je bil kot kamen, ki ga odstranjujem s prsi. Spomnila sem se dneva, ko sva se z Mihom preselila skupaj – kako sem verjela, da bova ustvarila nekaj svojega. A kmalu so prišle opazke: »Zakaj ne skuhaš goveje juhe tako kot jaz? Zakaj ne likaš srajc? Zakaj ne nosiš krila?«

Miha ni nikoli stopil zame. Ko sem mu potožila: »Počutim se kot tujec tukaj,« je rekel: »Saj veš, mama misli samo dobro.«

Ko sem pakirala, sem našla staro pismo svoje mame: »Ne pozabi nase. Vedno imaš dom pri meni.« Solze so mi stekle po licih. Spomnila sem se otroštva v Škofji Loki – vonja po domačem kruhu, smeha v kuhinji, topline brez pogojev. Kako daleč sem zašla?

Telefon je zazvonil – Miha. Nisem se oglasila. Vzela sem še zobno ščetko in knjigo pesmi Toneta Pavčka. Pogledala sem po stanovanju – po vseh tistih stvareh, ki niso bile nikoli zares moje.

Ko sem zaklenila vrata za sabo, me je preplavil občutek svobode in krivde hkrati. Hodila sem po ulici in vsaka stopinja je bila lažja. Pri avtobusni postaji me je poklicala mama: »Si v redu?« Glas mi je zadrhtel: »Pridem domov.«

Na avtobusu sem gledala skozi okno in opazovala ljudi – starejši par na klopci, deklico z balonom, prodajalko rož. Vsi so se mi zdeli bolj živi kot jaz zadnje mesece.

Ko sem stopila skozi vrata domače hiše, me je mama objela tako močno, da so mi popustile vse zavore. Jokala sem kot otrok.

»Zakaj nisi prej prišla?« me je vprašala.

»Ker sem mislila, da moram biti popolna žena. Da moram ustreči vsem razen sebi.«

Mama me je pogledala s tistim toplim pogledom: »Nihče ni popoln. Samo srečen moraš biti.«

Tisti večer sva sedeli v kuhinji in pili čaj iz stare skodelice z modrim robom. Prvič po dolgem času sem se počutila varno.

Naslednje dni me je Miha klical in pisal sporočila: »Vrni se. Mama pravi, da ji je žal.« A vedela sem, da bi bilo vse enako.

Prijateljica Katja mi je rekla: »Pogumna si bila.« Jaz pa nisem čutila poguma – samo olajšanje in žalost za izgubljenimi sanjami.

V Škofji Loki sem začela znova – našla delo v knjižnici, spet začela slikati akvarele. Mama mi je vsak dan rekla: »Ponosna sem nate.«

Včasih ponoči še vedno sanjam tisto kuhinjo v Ljubljani – vonj po kavi in občutek ujetosti. A potem se zbudim in slišim ptičje petje skozi odprto okno.

Ljudje pravijo, da moraš za srečo kdaj tudi pobegniti. Jaz pravim: moraš si upati izbrati sebe.

Se kdaj vprašate – koliko časa bi še ostali tam, kjer vas ni nihče zares videl? Bi imeli pogum spakirati in oditi?