Ko sem pripeljala bolno mamo k sebi, mi je mož zabrusil: ‚Prodaj njeno stanovanje in naj gre‘ – zgodba Tine iz Domžal
»Tina, to ne gre več tako!« je zagrmel Gregor, ko sem tistega deževnega večera v Domžalah s tresočimi rokami pomagala mami iz avta. Njene noge so bile šibke, obraz sivkast, a v očeh je še vedno tlela tista trma, ki sem jo poznala iz otroštva. »Gregor, prosim te, samo nekaj časa bo pri nama. Saj veš, da nima kam,« sem šepnila, medtem ko sem mamo peljala v najino dnevno sobo. Gregor je stal na pragu, roke prekrižane, pogled leden. »Tina, jaz tega ne bom prenašal. Tvoja mama ali jaz. Odloči se.«
V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da se je svet ustavil. V glavi mi je odmevalo: mama ali on? Kako naj izberem? Mama je bila vedno ob meni – ko sem kot otrok padla s kolesom, ko sem jokala zaradi prve ljubezni, ko sem rodila najino hčerko Evo. Gregor pa… Gregor je bil moj mož že petnajst let. Skupaj sva gradila dom, skupaj sva preživela dobre in slabe čase. A zdaj je pred mano stal kot tujec.
Mama je tiho sedla na kavč in se zazrla v tla. »Tina, ne želim biti v napoto. Če me noče, bom šla v dom.« Njene besede so me zabolele globoko v srce. »Ne govori neumnosti, mama! Saj veš, da te imam rada.«
Gregor pa ni popustil. »Tina, prodaj njeno stanovanje in ji plačaj dom ali pa naj gre nazaj tja. Jaz ne bom živel z njo pod isto streho.«
V meni se je začel odvijati pravi vihar. Stanovanje v Šiški, kjer je mama preživela skoraj štirideset let, kjer sem odrasla… Kako naj ga prodam? In kam naj gre mama? Domovi za ostarele so polni, čakalne dobe dolge, cene pa… Ko sem preverila cene domov v okolici Ljubljane, me je skoraj kap: 1.500 evrov na mesec! Mama ima pokojnino 620 evrov.
Tiste noči nisem spala. Gregor je spal na kavču v dnevni sobi, jaz pa sem sedela ob mami in ji držala roko. »Tina, ne bom ti uničila zakona. Prosim te, ne prepirajta se zaradi mene.«
Naslednje jutro me je pričakala še ena težava: Eva je bila tiho in zmedena. »Mami, a bo babi zdaj vedno tukaj? Gregor jo ni maral – to sem vedela že dolgo. Vedno mu je šla na živce njena kritičnost, njeni nasveti o vzgoji in kuhanju. A zdaj je šlo za več kot le za prepir o nedeljskem kosilu.
V službi nisem mogla zbrati misli. Moj šef Miha me je poklical v pisarno: »Tina, zadnje čase si odsotna. Če potrebuješ dopust…« Skoraj bi zajokala pred njim. »Miha, mama je hudo bolna. Ne vem več, kaj naj naredim.«
Popoldne me je doma pričakal Gregorjev hladni pogled. »Si že razmislila?«
»Ne morem prodati njenega stanovanja! To je njen dom!« sem mu zabrusila.
»Potem pa naj gre tja! Jaz ne bom živel kot v penzionu!«
Mama je vse slišala in se zaprla v sobo. Zvečer sem jo našla s solzami v očeh. »Tina, prosim te… Ne prepirajta se zaradi mene.«
Tako so minevali dnevi – napetost v hiši je naraščala. Gregor me je ignoriral, Eva se je umikala v svojo sobo, mama pa je vsak dan bolj hirala od žalosti in občutka krivde.
Nekega večera sem zaslišala Gregorja po telefonu: »Ne morem več! Ali bo ona ali grem jaz!«
Takrat sem vedela: odločiti se moram.
Poklicala sem brata Marka v Maribor. »Marko, mama ne more več biti sama. Gregor jo noče pri nas.«
»Tina, veš da imam majhno stanovanje in tri otroke…«
»Saj vem… Ampak ne morem več sama.«
Marko je vzdihnil: »Poskusiva najti kakšno rešitev.«
Naslednji dan sem šla z mamo na pregled v UKC Ljubljana. Zdravnica mi je rekla: »Gospa Tina, vaša mama potrebuje stalno nego.«
Ko sva se vračali domov z avtobusom – ker Gregor ni hotel peljati – me je mama tiho vprašala: »A si srečna s svojim možem?«
Nisem znala odgovoriti.
Tiste noči sem sedela na balkonu in gledala luči Domžal. V glavi so mi odmevale besede: lojalnost do družine ali lastna sreča? Kaj sploh pomeni sreča? Je to miren dom brez konfliktov ali občutek dolžnosti do tistih, ki so te vzgojili?
Zjutraj sem Gregorju rekla: »Mama ostane pri meni toliko časa, kot bo potrebno. Če ti to ne ustreza… potem pa pojdi.«
Pogledal me je z nevero. »Resno? Izbrala si njo?«
»Izbrala sem človeka, ki me ni nikoli postavil pred ultimat.«
Gregor je še isti dan spakiral kovčke in odšel k svoji mami v Kamnik.
Dnevi po njegovem odhodu so bili težki – Eva je jokala ponoči in spraševala po očetu. Mama se mi je opravičevala vsak dan: »Tina, zaradi mene si izgubila moža.«
A počasi se je življenje začelo sestavljati na novo. Marko in jaz sva skupaj našla oskrbovalko za mamo – s pomočjo prodaje nekaj maminih dragocenosti sva lahko plačala nekaj ur pomoči na dan. Eva se je počasi navadila na novo rutino.
Gregor se ni več vrnil – po nekaj mesecih sva vložila za ločitev.
Včasih ponoči še vedno sedim na balkonu in razmišljam: Ali sem ravnala prav? Je bila moja dolžnost do mame pomembnejša od zakona? Bi vi izbrali drugače?