Ko sem pri 65 letih izvedela, da nisem tista, za katero sem se imela
»Ne moreš mi to narediti, mama!« sem zakričala, ko sem v rokah držala staro, porumenelo pismo, ki sem ga našla v predalu pod kupom neplačanih računov in starih fotografij. Moja mama, Silva, je sedela na kavču in se tresla. Bila je že stara, a v tistem trenutku se mi je zdela še bolj krhka kot običajno. »Nisem hotela, da izveš na tak način,« je zašepetala.
Vse življenje sem verjela, da sem hči Silve in Franca Novak iz majhne vasi pri Škofji Loki. Bila sem prepričana, da so moje korenine globoko zasidrane v slovensko zemljo, da sem tista tipična Slovenka s svetlo poltjo in modrimi očmi, ki jo vsi poznajo iz šolskih učbenikov. A tisto pismo – pismo, ki ga je mama očitno skrivala več kot šestdeset let – je razkrilo nekaj povsem drugega.
»Zakaj mi nisi povedala? Zakaj si mi lagala?« sem jo spraševala znova in znova, a odgovor je bil vedno isti: »Hotela sem te zaščititi.«
Ko sem bila otrok, sem pogosto slišala šepetanja vaških žensk: »A si opazila, kako ima Marjeta temnejšo polt kot ostali? In tisti lasje…« Nikoli nisem razumela, zakaj me gledajo drugače. Mama mi je vedno govorila, da sem posebna, ker imam »sončne gene«. Oče je bil bolj redkobeseden, a kadar je kdo preveč spraševal, je samo zamahnil z roko: »Pustite nas pri miru.«
Tisto pismo pa je razkrilo resnico: bila sem posvojena. Moja biološka mama je bila Ana Rodriguez – ime, ki v Sloveniji ni pomenilo ničesar. V pismu je pisalo, da je Ana prišla v Slovenijo leta 1956 kot begunka iz Španije. Zaljubila se je v slovenskega študenta, a ker ni imela nikogar in nobenih možnosti za preživetje, me je dala v posvojitev.
V tistem trenutku se mi je zazdelo, da se tla pod mano majejo. Vse, kar sem vedela o sebi – vse zgodbe iz otroštva, vse družinske tradicije – so nenadoma izgubile smisel. Kdo sem sploh? Sem Marjeta Novak ali Marjeta Rodriguez?
Dnevi po razkritju so bili kot megla. Hodila sem po hiši in gledala stare fotografije: tukaj sem na Triglavu z očetom, tukaj na morju z mamo… A zdaj so bile te slike le še kulise za življenje, ki ni bilo moje. Začela sem brskati po arhivih, iskati sledi svoje biološke matere. Poklicala sem celo prijateljico iz mladosti, Mojco, ki dela na občini: »Mojca, prosim te, pomagaj mi najti kakršnokoli sled o Ani Rodriguez.«
Mojca je bila šokirana: »Marjeta, kaj pa govoriš? Saj si vendar Novakova!«
»Nisem! Nikoli nisem bila!« sem skoraj zavpila v telefon.
Vsak dan sem odhajala na pokopališče in sedela ob grobu svojih staršev. Spraševala sem ju v mislih: »Zakaj? Zakaj sta mi to naredila? Ali sta me sploh imela rada ali sta me imela samo zato, ker nista mogla imeti svojih otrok?«
Sosedje so začeli šepetati še bolj kot prej. V trgovini so me gledali postrani. Ena izmed sosed – stara gospa Jožica – mi je celo rekla: »Veš, Marjeta, vedno smo vedeli, da nekaj ni v redu. Ampak saj si zdaj že stara, kaj ti bo to?«
A meni ni dalo miru. Vsako noč sem sanjala o ženski z dolgimi črnimi lasmi in temnimi očmi. Je bila to Ana? Je bila to moja prava mama?
Moja hči Petra me je klicala vsak dan: »Mami, prosim te, ne obremenjuj se s tem. Mi smo tvoja družina.«
»Ampak Petra… če ne vem, kdo sem jaz, kako naj vem, kdo si ti? Kako naj vem, kaj ti prenašam naprej?«
Začela sem brati knjige o identiteti in posvojitvah. Prijavila sem se celo na delavnico za odrasle posvojence v Ljubljani. Tam sem spoznala ljudi z enakimi zgodbami – vsak od nas je nosil svojo bolečino in vprašanja brez odgovorov.
Nekega dne me je poklicala ženska z neznano številko: »Ste vi Marjeta Novak?«
»Sem.«
»Moje ime je Lucija Rodriguez. Mislim… mislim, da sva sestri.«
Srce mi je skoraj zastalo. Lucija mi je povedala svojo zgodbo – tudi ona je bila dana v posvojitev, a jo je njena mama Ana našla pred leti. Zdaj živi v Španiji in išče svojo družino po Sloveniji.
V naslednjih tednih sva si izmenjali na desetine elektronskih sporočil in fotografij. Prvič v življenju sem videla nekoga, ki ima enake poteze obraza kot jaz. Prvič sem začutila pripadnost nečemu večjemu od same sebe.
A hkrati me je razjedala krivda do Silve in Franca. Sta me imela res rada ali sta me imela samo zato, ker sta morala? Ko sem mamo vprašala naravnost: »Si me imela rada?« je samo jokala in rekla: »Bila si moje vse.«
Zdaj sedim na klopci pred hišo in gledam sončni zahod nad polji. Vem, da nikoli ne bom popolnoma razumela svoje preteklosti – preveč je skrivnosti in preveč bolečine. A prvič v življenju imam občutek, da lahko diham s polnimi pljuči.
Se lahko človek res najde šele takrat, ko izgubi vse iluzije o sebi? Ali pa smo vedno le skupek zgodb drugih ljudi?