Ko sem pretrgala vse stike z moževo družino: Ljubosumje, vmešavanje in boleča odločitev v slovenskem vsakdanu

»Spet si bila pri njej, kajne?« sem zaslišala za hrbtom, ko sem v kuhinji rezala kruh za večerjo. Glas je bil tih, a napet kot struna. Obrnila sem se in zagledala moža, Marka, ki je stal na pragu s pogledom, polnim dvoma in utrujenosti. V tistem trenutku sem vedela, da bo spet ena tistih večerov, ko se bo najin dom spremenil v bojišče.

»Samo peljala sem otroke k tvoji mami, ker je rekla, da jih pogreša,« sem poskušala mirno odgovoriti. A še preden sem lahko dokončala stavek, je že dvignil roko: »Saj veš, kako je. Spet bo rekla, da si preveč ponosna, da ji ne dovoliš biti babica.«

Zavzdihnila sem. V meni se je nabirala jeza, a tudi nemoč. Že leta sem poslušala iste očitke: da nisem dovolj dobra za njihovega sina, da sem prevzela nadzor nad njegovim življenjem, da sem preveč izobražena in premalo »naša«. Vse odkar sva se z Markom preselila v njegovo rojstno vas blizu Škofje Loke, sem čutila, da nikoli ne bom zares sprejeta.

Njegova mama, gospa Marija, je bila kraljica vasi. Vse je vedela o vseh. Ko sva se poročila, mi je na uho zašepetala: »Upam, da boš znala poskrbeti za mojega sina tako kot jaz.« Takrat sem se nasmehnila in si mislila, da so to le besede starejše ženske. A kmalu sem spoznala, da so bile to grožnje.

Vsak moj korak je spremljala – kaj kuham, kako vzgajam otroke, celo kako obešam perilo na dvorišču. »Pri nas perilo vedno obešamo z notranje strani navzven!« mi je nekoč zabrusila pred sosedami. Smejale so se in jaz sem zardela kot deklica.

Najhuje pa je bilo ljubosumje. Kadarkoli je Marko pohvalil mojo službo ali uspehe otrok v šoli, je Marija našla način, da vse obrne proti meni. »Ja, ja, samo služba in šola… Kdo pa bo skuhal kosilo? Kdo bo skrbel za dom?«

Marko je bil razpet med nama. Včasih me je branil: »Mama, pusti jo že enkrat pri miru!« Drugič pa je popustil pritisku: »Veš, ona misli samo dobro… Saj veš, kakšna je.«

Vse bolj sem se počutila osamljeno. Moji starši so živeli daleč stran na Primorskem in niso razumeli mojih težav. Prijateljice iz Ljubljane so imele svoje skrbi. Ostala sem sama s svojimi občutki manjvrednosti.

Najbolj me je prizadelo tisto popoldne pred tremi leti. Bila je nedelja in Marija nas je povabila na kosilo. Ko smo sedli za mizo, je začela: »Veš, Marko, sosedova Ana bi bila boljša žena zate. Vedno pride pomagat na polje in ni tako vzvišena.«

Zamrznila sem. Marko ni rekel ničesar. Otroka sta gledala v tla. Po kosilu sem jokala v kopalnici in si prisegla, da nikoli več ne bom dovolila takega ponižanja.

A življenje ni bilo tako preprosto. Vsakič ko sem hotela postaviti mejo, so me obtožili, da razdvajam družino. »Ti si tista, ki delaš probleme!« mi je zabrusil tast Franc ob neki priložnosti.

Začela sem dvomiti vase. Sem res jaz kriva? Sem res preveč občutljiva? Zakaj Marko ne vidi, kako trpim?

Nekega večera sva se z Markom sprla bolj kot kdajkoli prej. »Ne morem več!« sem zakričala. »Ali boš stal ob meni ali pa grem!«

Marko je molčal dolgo minuto. Potem pa rekel: »Ne morem izbirati med tabo in mojo družino.«

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Marijine besede: »Nikoli ne boš ena izmed nas.«

Naslednje jutro sem vzela otroke in odšla k prijateljici v Kranj. Tam sem prvič po dolgem času zadihala s polnimi pljuči. Poklicala sem Marka in mu rekla: »Dokler tvoja družina ne spoštuje mene kot tvojo ženo in mater tvojih otrok, ne želim več nobenega stika z njimi.«

Bilo je peklensko težko. Otroka sta pogrešala dedka in babico. Marko je bil razpet med lojalnostjo do mene in do svoje družine. Marija me je klicala in mi grozila: »Če misliš razdvajati družino, boš ostala sama!«

A prvič v življenju sem začutila moč. Začela sem hoditi na terapijo v Ljubljano in počasi graditi svojo samozavest.

Minevala so leta. Marko se je počasi začel postavljati zase – najprej sramežljivo, potem bolj odločno. Njegova družina ga je izsiljevala z molkom in očitki: »Tvoja žena te spreminja!«

A midva sva končno začela dihati kot par. Otroka sta rasla brez nenehnega občutka krivde in napetosti.

Danes živimo mirneje – brez obiskov ob nedeljah pri Mariji, brez nenehnih pripomb o moji vzgoji ali karieri. Včasih me še vedno zaboli srce ob misli na vse izgubljene trenutke in na to, kako bi lahko bilo drugače.

A vem tudi nekaj drugega: če ne bi postavila meje, bi izgubila samo sebe.

Včasih ponoči ležim budna in se sprašujem: Ali sem ravnala prav? Bi morala potrpeti še malo dlje – zaradi otrok? Ali pa je pravica do lastnega miru pomembnejša od tradicije?

Kaj vi mislite – bi vi imeli pogum pretrgati vezi z družino zaradi svojega duševnega zdravja? Je to sebičnost ali nujna zaščita samega sebe?