Ko sem prenehala podpirati hčerko, sem izgubila vnuka – ali sem bila res le denarnica?
»Ne morem več, Neža. Res ne morem,« sem tiho rekla, ko sem ji v kuhinji podala skodelico kave. V zraku je visela napetost, ki je ni mogla presekati niti aroma sveže pečenega kruha. Moja hčerka je sedela nasproti mene, pogledovala skozi okno, kjer so se na dvorišču igrali otroci sosedov. Moj vnuk, Luka, ni bil med njimi. Že skoraj leto ga nisem videla.
»Mama, saj veš, da mi je težko. Ampak če mi ne pomagaš, ne vem, kako bom zmogla. Najemnina, vrtec, vse je šlo gor!« je izbruhnila in s pestjo udarila po mizi. V njenih očeh sem videla obup in nekaj, kar me je zabolelo še bolj – očitek.
V tistem trenutku sem se spomnila vseh let, ko sem ji pomagala. Ko je bila še študentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in sem ji vsak mesec nakazovala denar za dom in knjige. Ko je rodila Luko in sem ji nosila vrečke hrane iz tržnice na Viču. Ko je njen mož Matej izgubil službo v tovarni in sem plačevala račune za elektriko. Vedno sem bila tam – kot senca, kot varnostna mreža, kot nekdo, ki bo že našel način.
A zdaj sem sama. Pokojnina komaj zadostuje za položnice in skromno življenje v bloku v Šiški. Srce mi razbija od skrbi, ko odpiram pošto in gledam rdeče številke na bančnem izpisku. Ne morem več pomagati. In to ji moram povedati.
»Neža, prosim te, razumi me. Nimam več. Če bi imela, bi ti dala vse. Ampak zdaj moram tudi nase misliti. Zdravje mi peša, zdravila so draga…«
»Vedno si govorila, da je družina na prvem mestu! Zdaj pa kar naenkrat nisi več pripravljena pomagati?«
Nisem vedela, kaj naj rečem. V meni se je prepletal sram zaradi nemoči in jeza zaradi njenih besed. Ali res misli, da sem ji dolžna vse do konca življenja? Da sem le denarnica?
Tisti dan je odšla brez slovesa. Vrata so zaloputnila tako močno, da so se stresle slike na hodniku. Od takrat ni več poklicala. Luka mi ni več risal risbic z mavrico in soncem, ki jih je vedno prinesel ob obisku. Vse je utihnilo.
Prvi meseci so bili najtežji. Vsak dan sem pogledovala na telefon in upala na sporočilo ali klic. Vsak zvonec pri vratih mi je poskočil srce – morda sta prišla na obisk? A vedno znova me je pričakala tišina.
Soseda Marija me je nekoč vprašala: »Zakaj te že dolgo ni bilo z Luko na igrišču? Saj sta bila vedno skupaj.«
Zardela sem in zamomljala nekaj o tem, da ima Neža veliko dela in da Luka zdaj hodi na plavanje. A resnica je bila drugačna – Neža mi ni več dovolila stika z njim.
Začela sem dvomiti vase. Sem bila res slaba mama? Sem jo razvadila s svojo pomočjo? Ali pa je v naši družini nekaj globlje narobe?
Spomnila sem se svojega otroštva v mali vasici pri Grosupljem. Moja mama je bila stroga in redkobesedna ženska; nikoli mi ni rekla, da me ima rada, a vedno je poskrbela za kruh na mizi. Ko sem bila stara deset let in si želela novih čevljev za šolski ples, mi jih ni kupila – rekla je: »Če jih hočeš, si jih zasluži.« Takrat sem prisegla, da bom svoji hčerki dala vse.
Morda sem ji dala preveč?
Nekega popoldneva me je obiskal sin Matjaž s svojo ženo Petro. Sedeli smo v dnevni sobi ob čaju.
»Mama, pogrešamo te pri nas doma. Veš… Neža ti zameri, ker misli, da si jo pustila na cedilu.«
»Ampak jaz res nimam več…«
Petra me je prijela za roko: »Vemo. Ampak Neža ni nikoli znala biti samostojna. Vedno si jo reševala.«
Zabolelo me je. Je res tako? Sem jo prikrajšala za izkušnjo odgovornosti?
Tiste noči nisem mogla spati. Premetavala sem se po postelji in poslušala dež, ki je bobnal po okenski polici. V glavi so mi odzvanjale Nežine besede: »Vedno si govorila, da je družina na prvem mestu!«
A kaj pa jaz? Kdaj bom jaz na prvem mestu?
Po pol leta tišine sem zbrala pogum in ji napisala pismo:
»Draga Neža,
Vem, da si razočarana name. Vem tudi, da ti je težko in da bi ti rada pomagala – če bi le lahko. A prosim te, ne kaznuj me s tem, da mi odvzemaš Luko. On ni kriv za najine težave. Pogrešam ga vsak dan in srce mi krvavi od žalosti.
Tvoja mama.«
Odgovora ni bilo.
Vsak dan sem hodila mimo vrtca na poti v trgovino in upala, da bom zagledala Luko skozi ograjo. Enkrat sem ga res videla – igral se je s prijatelji v peskovniku. Srce mi je poskočilo od sreče in žalosti hkrati.
Nekega dne me je poklicala socialna delavka iz centra za socialno delo: »Gospa Novak, vaša hčerka želi omejiti vaš stik z vnukom zaradi domnevnega čustvenega pritiska.«
Ostala sem brez besed.
Vse življenje sem verjela v moč družine – da bomo skupaj premagali vse težave. A zdaj sem sama v majhnem stanovanju s fotografijami na polici in spomini na čase, ko smo bili še vsi skupaj pri nedeljskem kosilu.
Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali sem res naredila vse narobe? Sem bila res le denarnica svoji hčerki? Ali pa smo v tej družbi pozabili na spoštovanje do staršev in pomen družinskih vezi?
Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi vztrajali ali bi pustili vse za sabo?