Ko sem po smrti tašče izvedela resnico: Ljubezen, ki je nikoli ni bilo
»Ne, Neža, to pa res ni primerno za našo družino,« je rekla gospa Marjeta s tistim hladnim tonom, ki sem ga poznala že od začetka. Stala sem v kuhinji, v rokah sem držala skledo solate, ki sem jo pripravila za nedeljsko kosilo. Marko je sedel za mizo in se delal, da ne sliši. Otroci so se igrali v dnevni sobi. V tistem trenutku sem si želela samo izginiti.
Tako je bilo skoraj vsak vikend zadnjih trideset let. Vedno sem bila tista, ki je morala paziti na vsako besedo, na vsak pogled. Vedno sem bila snaha – nikoli hči, nikoli prijateljica. Samo snaha. Ko sem spoznala Marka na fakulteti v Ljubljani, sem bila prepričana, da sva si usojena. On je bil topel, prijazen in vedno pripravljen pomagati. Ko me je prvič peljal domov v Škofjo Loko, sem že ob vhodu začutila, da nekaj ni prav. Njegova mama me je pogledala od glave do pet in rekla: »A ti si tista Neža?«
V tistem trenutku sem vedela, da ne bom nikoli dovolj dobra zanjo. Marjeta je bila vdova, njen sin je bil vse, kar ji je ostalo. Imela je svoje predstave o tem, kakšna naj bi bila njegova žena – iz dobre družine, mogoče iz kakšne stare meščanske hiše v centru Ljubljane, z diplomo iz prava ali medicine. Jaz pa sem bila iz majhne vasi pri Grosupljem, starša sta bila delavca, jaz pa sem študirala slovenistiko.
Kljub temu sva se z Markom poročila. Prvo leto zakona je bilo lepo – dokler se ni začela vmešavati. »Neža, pri nas vedno pripravljamo potico tako in tako.« »Neža, otroci morajo hoditi na violino, ne na kitaro.« »Neža, zakaj imaš tako kratko krilo?«
Marko je vedno rekel: »Pusti mami, taka pač je.« Ampak jaz nisem mogla pustiti. Vsaka njena pripomba me je bolela. Vsak njen pogled mi je dal vedeti, da nisem dovolj dobra za njenega sina. Ko so se rodili otroci – Ana in Luka – sem upala, da bo postala bolj prijazna. A ni. »Ana ima preveč razmršene lase.« »Luka bi moral biti bolj priden.« Nikoli ni pohvalila mojega truda.
Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me Marko ne bi slišal. Spraševala sem se, zakaj se sploh trudim. Ampak nisem znala drugače – hotela sem biti sprejeta. Hotela sem biti del družine.
Pred tremi leti je Marjeta zbolela za rakom. Marko je bil ves čas ob njej, jaz pa sem ji nosila juho in zdravila. Nikoli se mi ni zahvalila. Ko je umrla, sem čutila olajšanje in krivdo hkrati. Olajšanje, ker bo morda zdaj konec mojega trpljenja; krivdo, ker sem si to sploh želela.
Po pogrebu smo pospravljali njeno stanovanje. V eni izmed predalov sem našla zvezek z njenimi zapiski – dnevnik. Najprej ga nisem hotela brati, potem pa me je radovednost premagala.
»Danes je Neža spet pripravila kosilo. Nikoli ne bo znala narediti goveje juhe tako kot jaz. Marko pravi, da je dobra žena, ampak jaz vem bolje. Njena družina ni primerna za našo.«
Listala sem naprej in brala vedno iste besede: »Ni dovolj dobra.« »Ni prava.« »Nikoli ne bo ena izmed nas.«
V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem upala, da bo nekoč rekla: »Neža, ponosna sem nate.« Da me bo sprejela kot svojo hčer. A zdaj sem vedela – to se ne bi zgodilo nikoli.
Ko sem prišla domov, me je Marko vprašal: »Si v redu?«
Nisem vedela, kaj naj rečem. Hotela sem mu povedati resnico – da sem vse življenje živela v senci njegove mame, da nikoli nisem bila dovolj dobra za njo in da me to boli bolj kot karkoli drugega.
»Marko, ali si vedel, kaj si je tvoja mama mislila o meni?«
Pogledal me je s tistim utrujenim pogledom: »Neža… Saj veš, kakšna je bila.«
»Ampak jaz sem se trudila! Vse življenje!«
»Vem…«
Tisti večer nisem mogla zaspati. V glavi so mi odzvanjale njene besede iz dnevnika. Spraševala sem se, ali so bila vsa moja prizadevanja zaman.
Naslednji dnevi so bili težki. Otroka sta opazila mojo žalost in Ana me je vprašala: »Mami, zakaj si žalostna?« Nisem ji znala odgovoriti.
Nekega popoldneva me je obiskala soseda Silva: »Neža, vem, da ti ni bilo lahko z Marjeto. Ampak vsi smo videli, kako si se trudila.«
Njene besede so mi dale malo upanja. Mogoče pa vendarle nisem bila sama v svojem boju.
Z Markom sva začela več govoriti o preteklosti. Priznal mi je: »Včasih bi moral bolj stati na tvoji strani.«
»Zakaj nisi?«
»Ker sem bil ujet med dvema ženskama, ki ju imam rad.«
Začela sva hoditi na dolge sprehode po Polhograjskih Dolomitih in prvič po dolgih letih sva se pogovarjala kot partnerja – brez Marjetine sence nad nama.
A še vedno me boli vprašanje: ali lahko človek res živi polno življenje brez sprejetosti? Ali so moja prizadevanja res kaj štela?
Mogoče ni vsak sposoben ljubiti ali sprejeti drugega – a to ne pomeni, da so naši poskusi manj vredni.
Kaj pa vi mislite? Je pomembneje biti sprejet ali ostati zvest sebi? Ali lahko kdaj res pozabimo na bolečino zavrnitve?