Ko sem morala izbirati med svojo srečo in mirno družino: Zgodba o tem, kako sem se postavila zase
»Julija, ali si res tako sebična?« je zvenel njen glas, oster kot nož, ko sem stala v kuhinji njenega stanovanja v Šiški. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, a v meni je vrelo še bolj kot na nebu. »Vse življenje sem skrbela za to družino, zdaj pa ti prideš in misliš, da bo vse po tvoje?«
Stala sem tam, z rokami ob telesu, in gledala v tla. Moj mož, Matej, je sedel za mizo in molčal. Njegova tišina me je bolela bolj kot besede njegove mame. Vedela sem, da bo vsak moj odgovor sprožil nov val očitkov, a če bom še naprej tiho, bom izgubila samo sebe.
Vse se je začelo nekaj tednov prej, ko sva z Matejem dobila ponudbo za službo v Mariboru. Bila je odlična priložnost – boljša plača, možnost napredovanja. A to bi pomenilo selitev iz Ljubljane, stran od njegove družine. Ko sva novico povedala njegovi mami, gospe Mariji, je njen obraz potemnel. »Kako lahko zapustita družino? Kdo bo skrbel za očeta, če mu bo spet ponagajalo srce? Kaj pa jaz? Saj veš, da ne morem sama!«
Matej je bil razpet med mano in svojo mamo. Vsak večer sva se prepirala. »Julija, razumi jo – ona je vedno vse žrtvovala za nas.«
»In jaz? Kaj pa jaz žrtvujem?« sem mu šepnila skozi solze. »Zakaj nihče ne vpraša mene, kaj si želim?«
Tistega popoldneva v kuhinji sem prvič začutila, da moram nekaj spremeniti. Marija me je gledala s prezirom. »Če gresta v Maribor, bom ostala sama. To ni prav. Ti si zdaj del naše družine in tvoja dolžnost je, da ostaneš tukaj.«
Zazdelo se mi je, kot da se dušim. V glavi so mi odmevale besede moje mame: »Julija, nikoli ne pusti, da te kdo povozi.« A kako naj to storim tukaj, v tej hiši, kjer so pravila postavljena že desetletja?
»Marija, razumem vas. Ampak tudi jaz imam svoje želje in sanje. Ne morem živeti samo za druge.«
Zasmejala se je – grenko in cinično. »Sanje? Sanje so za mlade punce, ne za ženske z možem in odgovornostmi.«
Matej je še vedno molčal. Pogledala sem ga – upala sem na podporo, na vsaj en stavek v mojo obrambo. Namesto tega je pogledal proč.
Tisto noč nisem spala. V glavi sem premlevala vsak pogovor z Marijo, vsako Matejevo tišino. Spomnila sem se vseh nedeljskih kosil pri njih doma, kjer sem vedno pomagala v kuhinji in poslušala zgodbe o tem, kako je Marija žrtvovala svojo mladost za družino. Vedno sem čutila pritisk – kot da nikoli ne bom dovolj dobra.
Naslednji dan sem poklicala svojo mamo v Kranj. »Mama, kaj naj naredim? Če grem v Maribor, bom sebična. Če ostanem tukaj, bom nesrečna.«
Mama je nekaj časa molčala. »Julija, življenje ni vedno pravično. Ampak če boš vedno živela za druge, boš na koncu prazna. Tudi jaz sem pred leti izbrala sebe – in ni mi žal.«
Tiste besede so mi dale moč. Ko sem naslednjič prišla k Mariji na obisk, sem bila odločena.
»Marija, odločila sva se – greva v Maribor. Vem, da vam ni lahko in da vas skrbi za moža. Ampak tudi midva imava pravico do svoje poti.«
Njen obraz je postal trd kot kamen. »Potem pa pojdita! Ampak ne pričakujta več moje pomoči!«
Matej me je pogledal – prvič po dolgem času sem videla v njegovih očeh dvom.
Tisti teden so bili dnevi polni napetosti. Matej je bil tih in odmaknjen. Večkrat sem ga ujela, kako gleda stare slike iz otroštva ali posluša bratove zgodbe o tem, kako sta starša vse žrtvovala za otroke.
Nekega večera sva sedela na kavču v najinem stanovanju v Mostah.
»Julija… Ali res misliš, da delava prav?«
»Ne vem več, kaj je prav za vse… vem pa, kaj je prav zame.«
Matej je vzdihnil. »Moja mama bo to težko sprejela.«
»Tudi jaz sem težko sprejela marsikaj… ampak če bova vedno živela po njenih pravilih, bova oba nesrečna.«
Selitev v Maribor ni bila lahka. Prvi meseci so bili polni osamljenosti in dvomov. Marija nama ni pisala niti klicala. Matejev oče je enkrat poklical in na hitro vprašal po zdravju.
V službi sem se trudila dokazati med novimi sodelavci – vsak dan znova sem premagovala strah pred neuspehom in občutek krivde do Matejeve družine.
Nekega dne me je na tržnici ustavila starejša gospa: »Vi ste pa nova tukaj? Kako vam je všeč Maribor?«
Za trenutek sem pomislila na Ljubljano in na vse nedokončane pogovore z Marijo.
»Težko je… ampak prvič v življenju imam občutek, da živim zase.«
Po pol leta sva dobila obisk – Matejev brat Luka je prišel s svojo ženo Petro.
»Mama še vedno govori samo o tem, kako sta jo zapustila… ampak veš kaj? Tudi jaz razmišljam o selitvi v Celje zaradi službe.«
Petra me je stisnila za roko: »Včasih moraš izbrati sebe.«
Ko sva z Matejem ostala sama tisti večer, me je vprašal: »Si srečna?«
Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila mir.
»Nisem popolnoma srečna… ampak prvič čutim upanje.«
Včasih ponoči še vedno sanjam o Mariji – o njenih besedah in očitkih. Ampak vsakič znova si rečem: če ne bi izbrala sebe takrat, bi še danes živela življenje nekoga drugega.
Se res lahko kdaj zmaga proti pričakovanjem družine? Ali pa je edina prava zmaga ta, da ostaneš zvest sebi?