Ko sem končno rekla NE: Zgodba o izgubljenih mejah in pogumu, da jih postavim

»Ne morem več,« si šepetam, ko skozi okno opazujem, kako se soseda Marjeta s hčerko Evo približuje moji hiši. Srce mi bije kot noro, dlani so mi mokre. Vem, zakaj prihaja. Spet bo prosila, naj popazim na Evo, ker ima nujen opravke v službi. Že mesece je tako – vsak teden, včasih tudi vsak dan. Najprej je bilo to izjemoma, zdaj pa je postalo pravilo. In jaz? Jaz sem vedno prikimala, ker nisem znala reči ne.

»Živjo, Tanja!« Marjeta že stoji na pragu. Eva se mi nasmehne in steče v dnevno sobo, kot da je to njen drugi dom. »A bi lahko danes… veš, samo za dve urici…«

V meni vre. Pogledam jo v oči in prvič v življenju začutim jezo, ki ni več samo tiha žalost. »Marjeta, danes ne morem. Res ne morem več,« izrečem tiho, a odločno.

Marjeta me gleda kot da sem ji izpulila tla pod nogami. »Ampak… saj si vedno lahko… Saj veš, kako mi pomeni…«

»Vem,« jo prekinem. »Ampak jaz imam tudi svoje življenje. In zadnje čase imam občutek, da ga nimam več.«

V zraku visi tišina. Eva se igra z mojimi knjigami na polici. Marjeta je zmedena, skoraj užaljena. »Saj sem mislila, da si rada z Evo… Saj si vedno rekla…«

»Sem rada z njo. Ampak to ni več le občasna pomoč. Postalo je samoumevno.«

Marjeta vzdihne in pogleda stran. »Veš, sama res ne zmorem…«

»Razumem te, ampak tudi jaz ne zmorem več.«

Ko odideta, se usedem na kavč in prvič po dolgem času začutim olajšanje – in hkrati krivdo. V glavi mi odzvanja njen razočarani pogled in tihi očitek: »Saj si vedno lahko…«

Spomnim se začetka – kako sva se z Marjeto spoznali pred tremi leti, ko se je z Evo preselila v sosednjo hišo. Bila je prijazna, odprta in polna skrbi za svojo deklico. Jaz sem bila takrat še brez otrok in brez partnerja – prostovoljno sem pomagala, ker sem si želela družbe in občutka pripadnosti. Prvič sem pazila na Evo eno popoldne, potem še enkrat za vikend. Počutila sem se koristno in sprejeto.

A sčasoma so prošnje postajale pogostejše. Marjeta je vedno imela nujne opravke: služba, zdravnik, sestanki v šoli. Vedno je bila v stiski s časom in vedno je bila hvaležna – na začetku. Potem so zahvale izginile; ostala je le samoumevnost.

Moja mama mi je večkrat rekla: »Tanja, pazi nase. Ljudje hitro vzamejo tvojo prijaznost za samoumevno.« A jaz sem jo zavračala: »Marjeta nima nikogar drugega.«

Zadnje mesece pa sem začela opažati spremembe pri sebi. Bila sem utrujena, razdražljiva, brez volje za svoje hobije ali druženje s prijatelji. Ko sem imela prost dan, sem ga pogosto preživela ob igranju z Evo namesto da bi šla na izlet ali obiskala starše v Celje. Moje življenje se je skrčilo na urnik male deklice.

Pred dvema tednoma sem celo zamudila rojstni dan svoje najboljše prijateljice Nine – ker me je Marjeta prosila za pomoč ravno tisti večer. Nisem znala reči ne.

Danes pa je bilo drugače. Danes sem prvič postavila mejo.

Zvečer me pokliče mama: »Kako si? Si danes kaj počivala?«

»Mama… danes sem rekla Marjeti ne.«

Na drugi strani tišina – potem pa: »Končno! Tanja, ponosna sem nate.«

A jaz nisem prepričana, če sem lahko ponosna nase. V glavi mi odzvanja Marjetin pogled in Evina žalostna usta.

Naslednji dan srečam Marjeto pred trgovino. Pogledava se v oči; ona hitro pogleda stran. V meni se prepletata olajšanje in krivda.

Zvečer sedim na balkonu in razmišljam o vseh ženskah okoli mene – mamah samohranilkah, babicah, tetah – ki pogosto prevzamejo breme drugih in pozabijo nase. Zakaj nas je tako strah reči ne? Zakaj imamo občutek, da moramo biti vedno na voljo?

Vem, da bo najina sosedstva zdaj drugačna. Morda bo Marjeta užaljena ali bo poiskala pomoč drugje. Morda bo najino prijateljstvo zamrlo.

Ampak danes sem prvič po dolgem času naredila nekaj zase.

Se vam je že zgodilo kaj podobnega? Kdaj ste vi nazadnje rekli NE – in ali ste se zaradi tega počutili krive ali svobodne?