Ko sem izgubil svojo hčerko Gabrielo: Očetova zgodba o izgubljenih vezeh
»Gabriela, a res ne prideš?« sem vprašal v slušalko, čeprav sem že vnaprej poznal odgovor. Glas mi je zadrhtel, ko sem slišal njen tihi vzdih na drugi strani. »Oči, veš, da bi rada… ampak Blaž pravi, da ima danes službene obveznosti in…«
Prekinil sem jo, ker nisem več zdržal. »Gabriela, to je moj šestdeseti rojstni dan. Vsi bodo tukaj. Tvoja mama, teta Marija, celo tvoj brat Jure pride iz Kopra!«
Nekaj trenutkov je bila tišina. Slišal sem le njen plitek dih. »Oprosti, oči. Res mi je žal.«
Telefon sem odložil na mizo in nekaj trenutkov strmel v prazno. V dnevni sobi je mama postavljala krožnike na mizo in se trudila, da bi bila videti mirna. »Bo prišla?« me je vprašala potiho.
Zmajal sem z glavo. »Blaž ima spet nekaj pomembnega.«
Mama je zavzdihnila in si obrisala roke v predpasnik. »Odkar se je poročila, ni več ista.«
In res ni bila. Moja Gabriela, tista nasmejana deklica s pegicami na nosu, ki je vedno prva pritekla v objem, ko sem prišel iz službe. Ki je jokala v mojem naročju, ko ji je umrla prva hrčka. Ki je z menoj hodila na Triglav in mi v šali rekla, da bo vedno moja mala princeska.
A zdaj… zdaj je bila nekdo drug. Nekdo, ki se je izgubljal v sencah svojega moža Blaža.
Prvič sem opazil spremembo že na njuni poroki v Šmarjeti. Gabriela je bila lepa kot še nikoli, a v njenih očeh ni bilo več tistega iskrivega žara. Ko sem jo peljal do oltarja, mi je šepnila: »Oči, upam, da bo vse v redu.« Takrat sem to pripisal tremi in navdušenju.
A potem so se začele majhne stvari. Najprej ni mogla priti na nedeljsko kosilo, ker je Blaž imel nogometno tekmo. Potem ni imela časa za tradicionalni izlet na Veliko planino, ker sta morala z Blažem obiskati njegove starše v Celju. Vedno znova so bile njegove želje pred njenimi.
Nekega večera sem jo poklical in jo vprašal, če greva skupaj na kavo kot nekoč. »Ne morem, oči. Blaž ne mara kavarn.«
»Ampak midva sva vedno hodila na kavo ob petkih!« sem vztrajal.
»Zdaj pa ne morem več,« je tiho rekla.
Začel sem opažati še druge stvari. Gabriela se ni več smejala kot prej. Njene objave na Facebooku so bile vedno bolj redke in vedno so bile povezane z Blažem – slike s skupnih izletov, pohvalne objave o njegovih uspehih v službi ali športu. Nikoli več ni objavila ničesar o svoji družini ali svojih prijateljicah.
Ko sem jo vprašal, če še hodi na jogo s Tino in Petro, je zamrmrala: »Blaž pravi, da je joga potrata časa.«
Mama me je večkrat opozorila: »Pusti jo pri miru, mogoče pa je srečna.« A jaz sem videl drugače. Videla sva drugače.
Na dan mojega rojstnega dne so se gostje začeli zbirati že popoldne. Hiša je bila polna smeha in veselja, a mene je tiščalo v prsih. Vsakič ko so vrata zaškripala, sem upal, da bo Gabriela stopila skozi njih.
Jure me je prijel za ramo: »Oči, pusti ji čas. Saj veš, kakšen je Blaž.«
»Ne razumem ga! Zakaj ji ne pusti dihati? Zakaj mora biti vse po njegovo?«
Jure je skomignil z rameni: »Mogoče pa Gabriela misli, da ga mora osrečiti za vsako ceno.«
Ko so gostje odšli in sva z mamo pospravljala ostanke torte s krožnikov, sem sedel za mizo in strmel v prazno.
»Pokliči jo še enkrat,« me je spodbudila mama.
Vzel sem telefon in napisal sporočilo: »Gabriela, pogrešam te. Prosim, pokliči me.«
Odgovora ni bilo.
Tisto noč nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »Blaž pravi… Blaž želi… Blaž ne mara…« Kje je bila moja Gabriela? Kje so bile njene želje?
Naslednji dan sem se odločil, da jo obiščem brez najave. Peljal sem se do njunega stanovanja v Novem mestu in potrkal na vrata. Odprla mi je Gabriela – bleda, z zabuhlimi očmi.
»Oči? Kaj pa ti tukaj?«
»Prišel sem te pogledat. Pogrešam te.«
Pogledala me je s tistim starim pogledom – kot bi hotela nekaj povedati, pa si ne upa.
»Blaž ni doma…«
»Prav zato sem prišel.«
Sedla sva v kuhinjo. Pogledal sem jo naravnost v oči: »Gabriela, kaj se dogaja? Zakaj te ni nikoli več k nam? Zakaj si vedno sama doma? Zakaj vedno delaš vse po Blaževo?«
Začela je jokati. Tiho najprej, potem pa vse glasneje.
»Oči… jaz… jaz ne vem več, kdo sem. Vse mora biti tako kot on hoče. Če mu ugovarjam, se razjezi ali me ignorira dneve. Prijateljice so me že skoraj vse zapustile. Tudi vi ste daleč…«
Objel sem jo in ji šepetal: »Gabriela, nisi sama. Vedno boš imela mene in mamo in Jureta.«
A ona je samo zmajala z glavo: »Ne razumete… Če mu ne ustrežem, grozi, da bo odšel. In jaz ga imam rada… ali pa mislim, da ga imam rada… Ne vem več.«
Tisti trenutek sem začutil nemoč kot še nikoli prej v življenju. Kako naj pomagam svoji hčerki? Kako naj jo prepričam, da si zasluži več kot to?
Ko sem odhajal iz njenega stanovanja, mi je še zadnjič stisnila roko: »Oči… oprosti za vse.«
V avtu sem dolgo sedel in premišljeval o tem, kako hitro lahko nekdo izgubi samega sebe zaradi ljubezni ali strahu pred izgubo ljubezni.
Doma sem mami povedal vse.
»Morava ji pomagati,« je rekla odločno.
A kako? Kako pomagati odrasli hčerki, ki se ne zna več postaviti zase?
Vsak dan znova si postavljam isto vprašanje: Kje smo jo izgubili? In ali jo lahko še kdaj dobimo nazaj?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi vztrajali ali pustili času čas?