Ko sem iz hiše vrgla moževo teto: Njena nesramnost ni poznala meja

»A si ti tista, ki je zasedla našega Janeza?« je zabrusila že na pragu, še preden sem ji sploh uspela ponuditi copate. Njene oči so me premerile od glave do pet, kot bi ocenjevala blago na tržnici. V tistem trenutku sem začutila, kako mi je srce začelo hitreje biti. Vedela sem, da bo obisk moževe tete Marije nekaj posebnega, a nisem pričakovala, da bo že prvi stik tako napet.

Janez je stal za mano in se nerodno nasmihal. »Teta Marija, prosim, ne začni takoj,« je tiho rekel, a ona ga je le ošinila s pogledom in odkorakala v dnevno sobo. Slišala sem, kako je pod nosom zamrmrala: »V tej hiši je vse drugače, odkar je ona tukaj.«

V kuhinji sem ji pripravila kavo in domačo potico, ki sem jo spekla posebej za njen prihod. Ko sem ji postregla, je z vilico previdno prebadala testo in rekla: »Moja potica je bila vedno bolj mehka. In kava? Včasih smo pili pravo turško, ne pa te avtomatske vode.«

Janez je skušal preusmeriti pogovor: »Teta, povej nam kaj o Švici! Kako je bilo tam?«

»V Švici ljudje vedo, kaj je red in spoštovanje. Tam se ne poročiš kar tako z vsakim. Najprej spoznaš družino!« je rekla in me spet ošinila s pogledom.

V tistem trenutku sem začutila, kako mi vre kri v žilah. Vem, da nisem popolna gospodinja in da nisem iz »prave« družine po njenih merilih, a trudim se po svojih najboljših močeh. V naši hiši ni bilo nikoli veliko denarja, a vedno smo si pomagali in se imeli radi.

Marija je nadaljevala s pripombami: »Vidim, da si preuredila dnevno sobo. Tisti stari kredenc bi moral ostati – bil je družinska dediščina! In zakaj imaš toliko rož? Vse boš zalila!«

Janez me je pogledal s tistim prosečim pogledom, ki ga poznam že od najinega začetka. Vedel je, da sem na robu.

Ko je Marija začela razlagati o tem, kako bi morala vzgajati najina otroka – »Otroci morajo biti tiho pri mizi! In ne smejo se igrati z žogo v hiši!« – sem začutila, da ne morem več.

»Teta Marija, dovolj!« sem rekla glasneje, kot sem hotela. »To je najin dom. Tvoja pravila so tvoja pravila. Tukaj pa veljajo najina.«

Nastala je tišina. Janez je zardel in pogledal v tla. Marija pa se ni dala: »Tako se pogovarjaš s starejšimi? V mojem času bi te že zdavnaj postavili na svoje mesto!«

»Mogoče pa je čas za spremembe,« sem odgovorila in začutila solze v očeh.

Marija se je dvignila s stola in vzela svojo torbico. »Ne bom več motila tega cirkusa! Janez, upam, da veš, kaj si si nakopal.«

Vrata so se zaloputnila za njo. V dnevni sobi je ostala tišina, ki jo je prekinjalo le tiho hlipanje najine hčerke Tine, ki ni razumela, zakaj je babica tako jezno odšla.

Janez me je pogledal: »Maja… mogoče si šla predaleč.«

»Predaleč? Kolikokrat naj še poslušam poniževanja v lastni hiši? Kolikokrat naj še molčim zaradi miru v družini?«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in Janezov razočarani pogled. Spraševala sem se, ali sem res razbila družino ali pa sem končno postavila mejo tam, kjer bi jo morala že zdavnaj.

Naslednji dan so me klicali tast in tašča. »Maja, veš… Marija pravi, da si jo vrgla iz hiše. To ni lepo do družine.«

»In lepo do mene? Do otrok? Koliko časa naj še prenašam poniževanja?« sem vprašala.

Na drugi strani tišina.

V službi so sodelavke poslušale mojo zgodbo z odprtimi usti. »Jaz bi jo že zdavnaj postavila pred vrata!« je rekla Petra. »Ampak veš… pri nas doma bi to pomenilo vojno.«

In res – v naslednjih dneh so prihajali pogledi čez plot od sosedov in šepetanja v trgovini. V majhnem kraju se vse hitro razve.

Janez se mi je izogibal. Zvečer je dolgo gledal televizijo ali pa šel ven kadit. Otroka sta bila tiha in zmedena.

Po enem tednu mi je poslal sporočilo bratranec: »Maja, bodi močna. Marija ima vedno svoj prav – ampak ti imaš pravico do miru v svoji hiši.«

Včasih ponoči poslušam dež na oknu in razmišljam: ali sem res naredila prav? Ali pa sem samo še ena izmed tistih žensk, ki so razbile družino zaradi ponosa?

Kaj vi mislite – kje so meje spoštovanja v družini? Kdo ima pravico odločati o tem, kaj se dogaja v vašem domu?