Ko se zlomim pred ogledalom: Teža besed v zakonu
»A si se pogledala v ogledalo zadnje čase?« Matejev glas je bil tih, a v njem je bilo nekaj ostrega, kar me je zabolelo bolj kot katerakoli druga opazka. Stala sem v kopalnici, v pižami, z mokrimi lasmi, in gledala svoj odsev. Vse, kar sem videla, so bile podočnjaki, utrujenost in nekaj kilogramov več kot pred leti. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi v prsih nekaj zlomi.
»Kaj si rekel?« sem ga vprašala, čeprav sem dobro slišala. Mogoče sem upala, da bo ponovil drugače, bolj nežno. Pa ni. »Samo… mogoče bi lahko malo bolj pazila nase. Saj veš, zaradi zdravja in vsega.«
Zdravja? Ali pa zaradi tega, ker mu nisem več privlačna? V glavi so mi švigale misli. Vem, da nisem več tista vitka punca iz študentskih let. Dva otroka, neprespane noči, služba v vrtcu in gospodinjstvo – vse to pusti posledice. Ampak on tega ne razume. Nikoli ni razumel.
Tisto noč nisem spala. Matej je smrčal poleg mene, jaz pa sem se vrtela in premlevala njegove besede. Spomnila sem se vseh trenutkov zadnjih let: kako sem ga čakala s toplim kosilom, kako sem ponoči vstajala k otrokom, kako sem pozabila nase. In zdaj to.
Zjutraj sem bila tiho. Otroka sta se kregala zaradi zobne paste, jaz pa sem avtomatsko pripravljala zajtrk. Matej je sedel za mizo in bral novice na telefonu. »A boš danes peljala Ano na balet?« me je vprašal mimogrede.
»Ne vem, če bom imela čas. Mogoče bi jo ti lahko peljal?« sem odvrnila bolj ostro, kot sem nameravala.
Pogledal me je s tistim pogledom, ki ga sovražim – kot da sem nerazumna. »Saj veš, da imam sestanek.«
Seveda ima sestanek. Vedno ima sestanek. Vedno ima izgovor.
V službi sem bila kot robot. Otroci so vpili, sodelavka Petra me je vprašala, če sem v redu. Samo skomignila sem z rameni. »Saj bo minilo,« sem rekla. Ampak ni minilo.
Popoldne sem šla po Ano in Nejca v vrtec. Ana je jokala, ker ji je sošolka rekla, da ima grdo jopico. Nejc je bil blatnih kolen in lačen. V trgovini sem pozabila mleko in kruh. Ko smo prišli domov, sem se sesedla na kavč in zajokala.
Otroka sta me gledala z velikimi očmi. »Mami, zakaj jokaš?« me je vprašal Nejc.
»Samo utrujena sem, srček.«
Zvečer sem Mateju povedala: »Veš kaj? Tvoje besede so me prizadele.«
Zavzdihnil je: »Nisem mislil tako… Samo skrbi me zate.«
»Ne skrbi te zame. Skrbi te zase! Da ne bom več taka kot prej!« sem mu zabrusila.
Začela sva se prepirati. Otroka sta poslušala iz sobe. Matej je rekel: »Saj si sama kriva! Nikoli nimaš časa zase! Samo jamraš!«
Jaz pa: »Kako naj imam čas zase? Ti si vedno v službi! Jaz pa sama z vsem!«
Tisto noč sva spala vsak na svoji strani postelje.
Naslednje dni sva bila kot tujca pod isto streho. Komaj sva si izmenjala nekaj besed o otrocih ali nakupih. V meni pa je rasla praznina in sram.
Začela sem se izogibati ogledalu. Vsakič ko sem šla mimo, sem pogledala stran ali si zakrila obraz z roko. V trgovini sem se bala srečati kakšno znanko iz srednje šole – vse so tako urejene, nasmejane na Instagramu.
Petra me je en dan povabila na kavo po službi. Najprej nisem hotela iti – kdo ima čas za kavo? Ampak potem sem šla. Sedeli sva v majhni kavarni na Trubarjevi in ona me je samo poslušala.
»Veš kaj, Maja? Vse smo kdaj tam. Tudi jaz sem bila. Moj Marko mi je rekel, da sem postala dolgočasna mama. Sem ga skoraj vrgla skozi okno!« se je zasmejala.
Prvič po dolgem času sem se nasmehnila.
»Ampak jaz… jaz ne vem več, kdo sploh sem.«
Petra me je prijela za roko: »Si Maja. Si dobra mama. Si ženska. In nisi sama.«
Tiste besede so mi ostale v glavi še dolgo potem.
Doma sem začela pisati dnevnik. Vsak večer nekaj vrstic o tem, kako se počutim. Pisanje mi je pomagalo razbremeniti srce.
Nekega dne me je Ana vprašala: »Mami, a si ti srečna?«
Ostala sem brez besed. Kaj naj ji rečem? Da nisem? Da ne vem?
Matej je opazil spremembo pri meni. Nekega večera mi je prinesel čaj in rekel: »Mogoče bi šla kdaj skupaj na sprehod? Samo midva.«
Pogledala sem ga – utrujenega, starejšega kot pred leti, a še vedno mojega Mateja.
»Ne vem še, Matej. Potrebujem čas zase.«
Ni bil vesel mojega odgovora, a ga je sprejel.
Začela sem hoditi na jogo v kulturni dom v naši soseski. Prvič po letih sem naredila nekaj samo zase – brez otrok, brez moža.
Počasi sem začela spet gledati v ogledalo. Najprej s strahom, potem z malo več poguma.
Nekega jutra sem si rekla: »To sem jaz. S podočnjaki, z gubami in s kilogrami več – ampak še vedno jaz.«
Matej in jaz sva še vedno skupaj – a ni več tako kot prej. Veliko stvari morava še predelati.
Včasih se vprašam: ali lahko sploh še najdem sebe v tej vlogi žene in mame? Ali lahko spet verjamem vase?
Kaj pa vi – ste se že kdaj izgubili med pričakovanji drugih in tem, kar ste v resnici? Kako ste našli pot nazaj do sebe?