Ko se vse podre: Moj boj med dvema ognjema

»Ana, a res misliš, da je prav, da kar naprej prenašaš njegove izpade?« je mama zadrževala solze, a njen glas je bil oster kot rezilo. Stala sem v kuhinji, roke so mi drhtele nad pomivalnim koritom. Zunaj je deževalo, kaplje so tolkle po oknu, kot da bi hotele preglasiti napetost v prostoru.

»Mama, prosim, ne zdaj,« sem šepnila in pogledala stran. V dnevni sobi je televizija brnela, otroka sta se tiho igrala s kockami, a vsak prepir sta čutila v kosteh. Vedno sem si želela miru. Vedno sem verjela, da lahko stvari popravim. A zadnja leta so bila kot hoja po robu.

Moj mož, Boštjan, je bil včasih drugačen. Ko sva se spoznala na faksu v Mariboru, je bil poln sanj in smeha. Potem pa so prišle službe, otroci, krediti. Njegova služba v proizvodnji je šla po zlu, jaz sem delala v trgovini za minimalca. Vsak mesec sva štela evre, vsak mesec so bili prepiri hujši.

»Ana!« je Boštjan zarohnel iz dnevne sobe. »A bo kaj za jest?«

Zavzdihnila sem. Mama me je pogledala s tistim pogledom – mešanica skrbi in obsodbe. »Vidiš? Nikoli te ne vpraša, kako si. Samo zahteva.«

»Dovolj, mama!« sem skoraj zakričala. Otroka sta se zdrznila. »Ne morem več poslušat vajinih očitkov!«

Mama je stisnila ustnice in odšla ven na balkon kadit. Vonj po cigaretih me je vedno spomnil na otroštvo – na očetove pijanosti in mamine solze. Prisegla sem si, da bo moja družina drugačna. A zdaj sem bila ujeta med dvema ognjema: možem, ki je postajal tuj in zagrenjen, ter mamo, ki ni znala molčati.

Tisto zimo je bilo še huje. Boštjan je izgubil še priložnostno delo. Računi so se kopičili. Mama je začela več časa preživljati pri nas – pod pretvezo varstva otrok, a v resnici je hotela nadzorovati vse: kaj kuham, kako vzgajam otroke, celo kako perem perilo.

»Če bi imela malo več ponosa, bi že zdavnaj šla stran od njega!« mi je šepetala ponoči v kuhinji.

»Kam pa naj grem? K tebi v garsonjero? Z dvema otrokoma?« sem ji vrnila.

»Boljše to kot pa tole poniževanje!«

A ni razumela. Nisem mogla kar oditi. Ne zaradi sebe – zaradi otrok. Zaradi upanja, da bo Boštjan spet tisti fant s faksovskih let.

Nekega večera je počilo. Prišla sem domov iz trgovine – utrujena do kosti – in našla mamo in Boštjana v prepiru.

»Ti si kriva za vse!« ji je kričal. »Ti ji polniš glavo z bedarijami! Če bi te ne bilo, bi bilo vse drugače!«

Mama mu ni ostala dolžna: »Če bi bil ti pravi moški, bi Ana bila srečna!«

Otroka sta jokala v sobi. Jaz sem stala na hodniku in čutila, kako se mi svet podira pod nogami.

Tisto noč nisem spala. Slišala sem mamo jokati na kavču in Boštjana preklinjati v spalnici. Prvič v življenju sem pomislila: mogoče pa res ne bo nikoli bolje.

Naslednje jutro sem peljala otroke v vrtec in se usedla na klopco pred blokom. Sneg je padal počasi, ljudje so hiteli mimo mene. Poklicala sem prijateljico Nino.

»Nina, ne morem več. Res ne morem.«

»Pridi k meni danes popoldne. Samo pogovoriva se.«

Pri njej sem prvič po dolgem času jokala brez sramu. Povedala sem ji vse – o Boštjanovih izpadih, o maminem pritisku, o tem, kako se počutim kot senca same sebe.

»Ana, nisi sama kriva za vse to. Ampak nekaj moraš narediti zase in za otroke.«

Tiste besede so mi ostale v glavi še tedne. Vsak dan sem tehtala: ostati ali oditi? Vsak dan sem gledala otroke – kako so postali tišji, bolj prestrašeni.

Boštjan ni več iskal službe. Cele dneve je sedel pred televizijo ali računalnikom. Mama je postajala vse bolj nestrpna.

Nekega dne me je poklicala vzgojiteljica iz vrtca: »Ana, tvoja hči zadnje čase veliko joka. Je doma kaj narobe?«

Takrat me je zadelo kot strela: moje otroke boli bolj kot mene.

Tisto noč sem prvič jasno rekla Boštjanu: »Tako ne gre več.«

»Kaj pa boš naredila? Me boš pustila?« se mi je posmehoval.

»Če bo treba – ja.«

Mama me je naslednji dan objela in rekla: »Ponosna sem nate.« A nisem čutila ponosa – samo praznino in strah.

Poiskala sem pomoč na CSD-ju. Svetovalka mi je rekla: »Ana, niste edina. Veliko žensk pride k nam zaradi podobnih težav.«

Začela sem iskati stanovanje – majhno dvosobno v Teznem. Ni bilo lahko – najemnine so visoke, plača majhna. A prvič po dolgem času sem začutila kanček upanja.

Ko sem povedala Boštjanu, da grem z otrokoma stran, je najprej kričal in grozil, potem pa jokal kot otrok.

»Ana, prosim … Ne zapusti me …«

A odločitev je bila sprejeta. Mama mi je pomagala pri selitvi – prvič sva bili resnično zaveznici.

Prvi večer v novem stanovanju smo sedeli na tleh med škatlami in jedli pico iz kartona. Otroka sta se smejala prvič po dolgem času.

Zdaj mineva leto dni od takrat. Ni lahko – še vedno štejem vsak evro, še vedno me boli vsakič, ko otroka vprašata po očetu. A vsaj diham.

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Maribora ter se sprašujem: Sem naredila prav? Je vredno žrtvovati varnost zaradi miru?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi ostali ali odšli?