Ko se preteklost vrne: Ena noč v hiši mojega otroštva

»Kaj pa ti tukaj?« je odmevalo po hodniku, še preden sem sploh stopila čez prag. Glas moje sestre Tine je bil oster kot rezilo, poln nejevere in zamere. Zunaj je deževalo tako močno, da so kaplje bobnele po strehi kot tolkalni orkester. V rokah sem stiskala ključe, ki sem jih našla na dnu stare torbe – ključe doma, ki ga nisem obiskala že skoraj desetletje.

»Samo… prišla sem pogledat, če je vse v redu,« sem zamrmrala in se trudila, da bi zvenela bolj samozavestno, kot sem se počutila. Srce mi je razbijalo. Mama je sedela v kuhinji, njene roke so bile še bolj zgubane kot v mojih spominih. Pogledala me je skozi okno, a ni rekla ničesar. V zraku je visela tišina, težka kot svinec.

Vse se je začelo tistega večera, ko je oče odšel. Takrat sem bila še otrok, a sem že razumela, da so nekatere rane pregloboke za besede. Tina je ostala doma, jaz pa sem pobegnila v Ljubljano – najprej na študij, potem v službo, potem pa kar tako. Vsako leto manj klicev, manj voščilnic za rojstni dan. Domača hiša je postala le še naslov na osebni izkaznici.

A zdaj sem bila tukaj. Zunaj je grmelo, v notranjosti pa so se kopičile neizrečene besede. »Zakaj si sploh prišla?« je Tina spet vprašala, tokrat tišje. »Mama te ni pogrešala. Jaz tudi ne.«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Pogledala sem mamo, ki je še vedno molčala. V njenih očeh sem videla utrujenost in nekaj, kar bi lahko bila žalost ali pa samo sprejemanje usode.

»Mogoče sem pogrešala jaz vas,« sem končno rekla in začutila, kako mi glas poči. »Ali pa samo sebe.«

Tina se je zasmejala – grenko in brez veselja. »Ti si vedno mislila samo nase. Ko je bilo najtežje, si šla. Jaz sem ostala tukaj in pobirala koščke.«

Spomnila sem se tistega večera pred leti, ko sva se zadnjič sprli. Oče je bil pijan in je razbijal po kuhinji. Mama je jokala v spalnici. Tina me je prosila, naj ostanem, jaz pa sem pobrala kovček in odšla na prvi vlak za Ljubljano.

»Nisem mogla več, Tina. Nisem zmogla …«

»Jaz tudi nisem mogla! Ampak nekdo je moral!«

Mama je končno spregovorila: »Dovolj.« Njene roke so se tresle, ko je prijela skodelico čaja. »Obe sta moji hčerki. Obe sta trpeli.«

Tišina je bila zdaj drugačna – bolj boleča. Usedla sem se za mizo in opazovala stare zavese z vzorcem marjetic. Vse je bilo isto kot nekoč, a hkrati popolnoma drugače.

»Zakaj si res prišla?« je vprašala mama.

Globoko sem vdihnila. »Oče … umira.«

Tina je zdrsnila s stola. »Kaj? Kako to misliš?«

»Poklical me je pred nekaj dnevi. Ima raka na pljučih. Živi sam v tisti stari hiši pri železniški postaji.«

Mama si je pokrila usta z dlanjo. Tina pa je vstala in začela hoditi gor in dol po kuhinji.

»Zakaj tebe? Zakaj ne mene? Nikoli ga ni zanimalo, kje si!«

»Ne vem, Tina. Rekel je samo … da bi rad še enkrat videl družino skupaj.«

Vsi trije smo sedeli v tišini. Dež je ponehal in skozi okno so začeli prodirati prvi žarki jutra.

»Ne morem mu odpustiti,« je šepnila mama. »Nikoli mu ne bom mogla.«

Tina me je pogledala s solzami v očeh: »Kaj pa ti?«

Nisem imela odgovora. V meni se je prepletalo toliko občutkov – jeza, žalost, krivda in nekakšna praznina.

Tisto noč nismo spali. Pogovarjale smo se do jutra – o otroštvu, o očetu, o tem, kaj pomeni biti družina. Prvič po dolgih letih smo si povedale stvari, ki so nas težile.

Zjutraj sem stala pred ogledalom v svoji stari sobi in se spraševala: Ali lahko res odpustim? Ali lahko popravim vse, kar sem zlomila?

Ko sem odhajala iz hiše, me je mama objela – prvič po letih. Tina mi ni rekla ničesar, a njen pogled ni bil več tako hladen.

Na poti proti železniški postaji sem razmišljala: Ali lahko ena noč spremeni vse? Ali si zaslužimo drugo priložnost – zase in za tiste, ki jih imamo radi?