Ko se lastni dom spremenil v tujo hišo: Zgodba mame, ki je izgubila svoj mir

»Jana, a si že skuhala kavo?« je iz dnevne sobe zadonel glas moje snahe Nine. V istem trenutku sem se zavedla, da sem že tretjič danes v lastni kuhinji tiho stopila vstran, da bi naredila prostor drugim. Včasih sem si želela, da bi bila hiša polna življenja, zdaj pa sem si želela le nekaj miru.

Pred tremi tedni je moj sin Matej poklical: »Mami, a lahko pridemo za nekaj časa k tebi? Z Nino imava težave z najemnino, pa še mali Luka je bolan.« Seveda sem rekla ja. Saj sem mama. Saj sem vedno govorila, da so vrata odprta. A nisem vedela, da bodo vrata ostala odprta tako dolgo in da bom jaz tista, ki bo ostala zunaj.

Prvi teden je bil še prijeten. Luka je prinesel otroški smeh v hišo, Nina je pomagala pri kosilu, Matej je popravil ograjo. Potem pa so začeli prihajati njihovi škatle, vreče z oblačili, igrače, celo njihov kavč. »Saj bo samo začasno,« je rekel Matej in me poljubil na lice. A vsak dan je bilo več njihovega in manj mojega.

Nekega večera sem sedela v svoji sobi in poslušala, kako se Nina in Matej prepirata zaradi denarja. »Tvoja mama bi lahko malo več prispevala! Saj ima pokojnino!« sem slišala Nino skozi steno. Srce mi je padlo v hlače. Nikoli nisem bila skopa, a zdaj sem prvič začutila, da nisem več gospodarica svojega doma.

Naslednje jutro sem Mateja vprašala: »Kdaj mislite najti kaj svojega? Saj veš, da ni lahko, ampak…« Ni mi pustil dokončati. »Mami, saj veš, kakšne so cene stanovanj! Pa še Luka je bolan! Saj ne bomo večno tukaj.«

V trgovini me je soseda Marija vprašala: »Jana, kako pa kaj? Se ti ne zdi malo naporno imeti vse pod eno streho?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Ah, saj bo.« A v resnici nisem več spala. Vsako noč sem poslušala korake po hodniku, jok vnuka, šepetanje Nine po telefonu. Moje življenje se je skrčilo na sobo in majhen balkon.

Nekega dne sem prišla iz trgovine in našla Nino v moji kuhinji, kako prestavlja moje lonce in krožnike. »Veš, Jana, tako bo bolj praktično za nas, če damo skodelice nižje – Luka jih lažje doseže.« Prijazno sem prikimala, a v meni je vrelo.

V nedeljo smo imeli kosilo. Matej je rekel: »Mami, a lahko danes jaz kuham? Nina pravi, da bi radi jedli bolj zdravo.« Gledala sem ga in prvič v življenju nisem vedela, kaj naj rečem svojemu sinu. Moj dom ni bil več moj dom.

Zvečer sem sedela na balkonu in gledala luči Ljubljane pod sabo. Poklicala me je hči Petra: »Mami, kako si?« In prvič sem zajokala po telefonu: »Ne vem več, Petra. Ne vem več, kdo sem tukaj.«

Petra je rekla: »Mami, moraš jim povedati. To ni prav.« A kako naj povem svojemu sinu in njegovi družini, da jih imam rada – a da ne morem več živeti tako?

Naslednje jutro sem zbrala pogum. Ko so vsi sedeli pri zajtrku, sem rekla: »Rada vas imam. Ampak tole ne gre več tako naprej. Potrebujem svoj prostor. Potrebujem svoj mir.« Nina me je pogledala kot da sem ji vzela tla pod nogami. Matej je utihnil.

»Mami… Saj veš… Saj nimamo kam.«

»Matej, vem. Ampak tudi jaz nimam več kam. Moj dom ni več moj dom.«

Tisti dan so bili vsi tiho. Luka me je objel in rekel: »Babica, a boš še vedno tukaj?« In solze so mi stekle po licu.

Zvečer sem sedela sama v kuhinji in razmišljala o vseh letih garanja za ta dom – o vseh praznikih, ko smo bili skupaj; o vseh žrtvah; o tem, kako hitro lahko izgubiš občutek varnosti.

Nekaj dni kasneje sta Matej in Nina našla začasno stanovanje v Šiški. Ko so odhajali, me je Matej objel: »Mami… Oprosti.«

Danes sedim v svoji kuhinji in poslušam tišino. Pogrešam vnuka. Pogrešam celo prepire iz dnevne sobe. A prvič po dolgem času spet diham.

Se res lahko človek počuti kot tujec v lastnem domu? In kje je meja med ljubeznijo do otrok in pravico do svojega miru?