Ko se družina ruši: Zgodba babice iz Kamnika
»Ne boš mi govorila, kako naj vzgajam svojega sina!« je Tanja zakričala name čez kuhinjsko mizo, tako glasno, da je Luka prestrašeno stisnil plišastega medvedka k sebi. V tistem trenutku sem začutila, kako mi srce razpada na tisoč koščkov. Nikoli si nisem mislila, da bom pri sedemdesetih letih sedela v lastni kuhinji in poslušala, kako se moj sin in njegova žena prepirata zaradi skrbništva nad svojim otrokom – mojim vnukom.
Vse se je začelo pred dvema letoma, ko je Matej začel delati v Ljubljani. Vsak dan je bil bolj utrujen, vedno manj ga je bilo doma. Tanja je postajala vse bolj živčna, pogosto je jokala v kopalnici, misleč, da je nihče ne sliši. A stene v naši stari hiši v Kamniku so tanke. Nekega večera sem slišala, kako je Matej zaloputnil vrata in odšel. Tanja je sedela na stopnicah, objokana, Luka pa je tiho sedel ob njej in ji brisal solze z rokavom.
»Babica, zakaj ati vedno kriči?« me je Luka vprašal naslednji dan, ko sva skupaj nabirala bezeg za sok. Kaj naj mu rečem? Da odrasli včasih ne znamo drugače kot kričati? Da nas življenje preveč pritiska?
Ko sta Matej in Tanja napovedala ločitev, sem bila prepričana, da bo šlo vse narobe. In res je šlo. Matej se je preselil v majhno garsonjero v Domžalah, Tanja pa je ostala z Luko v naši hiši. Kmalu so se začeli prepiri glede obiskov, denarja in vzgoje. Vsak je imel svojo resnico in vsak je hotel Luko na svoji strani.
Nekega popoldneva sem slišala Tanjo po telefonu: »Ne moreš ga kar tako peljati na izlet! Saj nisi nikoli doma!« Matej ji je nekaj zabrusil nazaj in odložil slušalko. Luka je stal na hodniku in poslušal vsak stavek. Njegove oči so bile vedno bolj prazne.
Začela sem se spraševati, ali bi morala bolj poseči vmes. Sem vendarle babica! A vsakič, ko sem poskusila kaj reči, me je Tanja odrezala: »To ni tvoja stvar!« Matej pa mi je očital: »Vedno si bila bolj na njeni strani!«
Včasih sem ponoči sedela ob oknu in gledala luči na Starem gradu. Spraševala sem se, kje sem naredila napako kot mama. Ali sem preveč popuščala Mateju? Ali sem bila premalo stroga do Tanje? Zakaj ne znata skupaj poskrbeti za svojega sina?
Luka je postal tih in zaprt vase. V šoli so me poklicali na pogovor: »Gospa Marija, vaš vnuk ima težave s koncentracijo. Je doma vse v redu?« Kaj naj jim rečem? Da doma ni nič več v redu?
Nekega dne sem Luko peljala na sprehod ob Kamniški Bistrici. Sedla sva na klopco in gledala ribe pod mostom.
»Babica, ali bom moral izbirati med atijem in mamico?«
Solze so mi stekle po licih. »Ne, srček moj. Nikoli ne boš moral izbirati. Oba te imata rada.«
A v sebi sem vedela, da ni res. Vsak dan so ga silili izbirati – z besedami, s tišino, s pogledi.
Nekega večera sem slišala Tanjo kričati: »Če še enkrat prideš pijan po Luko, ga ne boš več videl!« Matej je odšel brez besed. Luka se je skril pod odejo in jokal.
Začela sem razmišljati, da bi poklicala center za socialno delo. A kaj bi s tem dosegla? Da bi Luka pristal pri rejnikih? Da bi še bolj razbila družino?
Moja sestra Jožica mi je rekla: »Marija, ne moreš rešiti vsega sveta. Pusti jih, naj sami uredijo svoje življenje.« A kako naj pustim svojega vnuka trpeti?
Nekega dne sem zbrala pogum in povabila Mateja in Tanjo na pogovor. Sedeli smo za mizo v kuhinji, kjer smo nekoč skupaj praznovali rojstne dneve.
»Prosim vaju,« sem začela tiho. »Luka trpi. Ne morem več gledati, kako ga vlečeta vsak na svojo stran.«
Tanja me je pogledala s solzami v očeh: »Kaj pa naj naredim? Sama sem z njim cele dneve!«
Matej je stisnil pesti: »Vedno me obtožuješ! Nikoli nisem dovolj dober.«
Vsi trije smo jokali. Prvič po dolgem času smo si povedali resnico – da nas je strah, da smo ranjeni in da ne znamo več najti poti drug do drugega.
Po tistem pogovoru ni bilo nič lažje. A vsaj vedeli smo, da nismo sami v tej bolečini.
Danes Luka živi izmenično pri obeh starših. Še vedno ga boli, a vsaj ve, da ga imamo radi – vsak na svoj način.
Včasih ponoči še vedno sedim ob oknu in se sprašujem: Kje je meja med ljubeznijo in vmešavanjem? Ali ima babica pravico poseči v življenje svojega vnuka – ali pa mora le nemo opazovati, kako se družina ruši pred njenimi očmi?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi tvegali odnos s sinom in snaho zaradi vnuka – ali bi raje molčali in upali na najboljše?