Ko resnica zaboli: Zgodba o zaupanju, izdaji in iskanju samega sebe

»Veš, Andreja, včeraj sem ga spet videla pri tisti mladi punci iz tretjega nadstropja,« je rekla soseda Marija, medtem ko je z roko popravila svojo modro ruto. Njene besede so mi zarezale globoko v srce. Stala sem na hodniku, z vrečko krompirja v eni roki in ključi v drugi, in nisem mogla verjeti, kar slišim.

»Kaj pa govoriš?« sem komaj izdavila. Marija me je pogledala s tistim sočutnim pogledom, ki ga imajo samo starejše ženske, ki so v življenju že marsikaj videle. »Ne vem, Andreja, ampak že večkrat sem ga videla, kako gre gor k njej. Vedno zvečer, ko misliš, da je še v službi.«

V tistem trenutku se mi je zazdelo, kot da se je svet ustavil. Vse tiste dolge ure, ko sem čakala na Janeza, so mi šle skozi glavo. Kolikokrat sem sedela za mizo, pogrela večerjo in upala, da bo prišel domov nasmejan, utrujen, a zadovoljen? Kolikokrat sem si govorila: »To dela za naju. Za najino prihodnost.«

Ko sem tisti večer stopila v stanovanje, sem začutila hlad. Ne tisti običajni hlad zimskega večera v Ljubljani, ampak tisti ledeni občutek v prsih, ko veš, da nekaj ni prav. Janez je prišel domov šele okoli polnoči. Tiho sem sedela v kuhinji in ga čakala.

»Spet si delal po službi?« sem vprašala brez ovinkarjenja.

Pogledal me je utrujeno, a v njegovih očeh ni bilo tiste topline kot nekoč. »Ja, Andreja. Veš, kako je zdaj v podjetju. Če hočeš kaj imeti za penzijo, moraš delat.«

Nisem mu odgovorila. Samo gledala sem ga in prvič po vseh teh letih zakona nisem vedela, ali mu lahko še verjamem.

Naslednje dni sem bila kot v megli. V službi v lekarni sem bila z mislimi povsem drugje. Moje sodelavke so opazile, da nekaj ni v redu.

»Andreja, si vredu?« me je vprašala Silva med malico.

»Ne vem več, Silva. Mislim, da me Janez vara.«

Silva me je prijela za roko in rekla: »Veš, moški so včasih res neumni. Ampak ti si močna ženska. Če boš rabila pomoč, veš kje sem.«

Tisto popoldne sem se odločila. Ne bom več čakala doma kot kakšna naivna gospodinja iz starih časov. Ko je Janez rekel, da mora spet ostati dlje v službi, sem ga sledila. Srce mi je razbijalo kot noro.

Videla sem ga pred blokom na Trubarjevi ulici. Ni šel proti podjetju. Obrnil se je proti tretjemu nadstropju in pozvonil pri vratih mlade ženske – Tine. Bila je nova v bloku, vedno prijazna, a nikoli nisem pomislila …

Stala sem na hodniku in poslušala njun smeh skozi vrata. Ko so se vrata odprla in sta stopila ven – skupaj – me je Tina opazila.

»Dober večer, Andreja!« je rekla veselo.

Janez je ob njenem glasu zmrznil.

»Kaj počneš tukaj?« sem ga vprašala naravnost.

Zardel je in pogledal stran. Tina je hitro izginila nazaj v stanovanje.

»Andreja … ni tako kot misliš …«

»Ne laži mi več!« sem zavpila in začutila solze v očeh.

Tisti večer sva doma sedela vsak na svojem koncu kavča. Janez je dolgo molčal.

»Zakaj?« sem končno vprašala tiho.

»Ne vem … Počutil sem se staro. Nepotrebno. Pri Tini … pri njej se počutim spet mlad.«

Njegove besede so me zabolele bolj kot katerakoli laž. Vse tiste žrtve – skupni dopusti na morju v Izoli, urejeni vrt za hišo v Grosupljem, skupne nedelje pri njegovi mami – vse to je bilo zdaj brez pomena?

Naslednje dni nisva govorila skoraj ničesar. Otroka sta odrasla in živita vsak svoje življenje – Ana v Mariboru s svojo družino in Miha na študiju v Ljubljani. Nisem jima želela povzročati skrbi.

A bolečina ni izginila. Vsak dan znova sem se spraševala: Sem bila res tako slepa? Sem preveč verjela?

Nekega večera me je poklicala Ana.

»Mami, Silva mi je povedala … Je res?«

Zlomila sem se in zajokala po telefonu.

»Mami, pridi k nam za vikend. Ne bodi sama.«

Tisti vikend pri Ani mi je dal misliti. Sedeli smo ob kavi in gledali vnuke, kako se igrajo na dvorišču.

»Mami, nisi kriva ti. Oče je naredil napako. Ampak ti si vedno bila steber naše družine.«

Njene besede so me ganile do solz.

Ko sem se vrnila domov, me je Janez čakal v kuhinji.

»Andreja … oprosti mi. Ne vem, kaj naj rečem.«

Pogledala sem ga in prvič po dolgem času začutila mir.

»Janez … mogoče nama ni več usojeno biti skupaj kot mož in žena. Ampak ne bom več živela v laži.«

Odločila sem se zase – prvič po dolgih letih zakona.

Danes živim sama v najinem stanovanju. Včasih pride Ana z otroki na obisk ali pa grem na kavo s Silvo ali Marijo. Janez živi drugje. Ni lahko – a vsak dan znova se učim biti srečna sama s sabo.

Včasih ponoči še vedno premišljujem: »Sem bila res tako slepa? Ali pa preprosto preveč zaupam ljudem? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«