Ko preteklost trka za mano: Bivša tašča na Leninem rojstnem dnevu

»Ivana, a si prepričana, da je to dobra ideja?« je šepetala moja mama, medtem ko sem na mizo polagala zadnje krožnike za Lenino rojstnodnevno torto. V dnevni sobi so otroci že razmetali balone, moj brat Jure pa je s pivom v roki godrnjal nad hrupom. Vse je bilo pripravljeno, a v meni je vrelo.

Nisem ji odgovorila. Pogledala sem skozi okno in opazila avto, ki se je ustavil pred hišo. Srce mi je poskočilo. Bila je Marija, Markova mama – moja bivša tašča. Vedela sem, da bo prišla, čeprav me je stiskalo v prsih ob misli na to. Marko, moj bivši mož, se ni oglasil že več kot mesec dni. Na Lenin rojstni dan ni niti pomislil. Marija pa… ona ni pozabila. Nikoli ne pozabi.

»Ivana, a res misliš, da je prav, da pride? Saj veš, kako je bilo nazadnje…« Mama me je pogledala s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – mešanica skrbi in tihega očitka.

»Mama, Lena ima pravico poznati svojo babico. Pa čeprav…« sem začela, a mi je glas zadrhtel. Nisem želela priznati, da me je strah. Da ne vem več, kaj je prav in kaj narobe.

Marija je stopila skozi vrata z velikim šopkom rož in darilom v roki. Njene oči so bile utrujene, a v njih je tlela odločnost. »Lena! Moja princeska!« je vzkliknila in stekla k vnukinji. Lena jo je objela brez zadržkov – otroci ne poznajo zamer.

Vsi pogledi so bili uprti v naju. Moj oče je tiho odšel na balkon kadit. Jure se je delal, da ga ni briga, a sem videla, kako napeto drži kozarec. Mama pa… mama je ostala ob meni in čakala.

Marija se je usedla poleg Lene in ji začela pripovedovati zgodbe iz svojega otroštva v Prekmurju. Lena jo je poslušala z odprtimi usti. V tistem trenutku sem začutila toplino – spomin na čase, ko smo bili še družina. Ko sem še verjela, da bo Marko vedno tu za naju.

A potem so se začeli šepeti. »Kaj pa ona tukaj dela? Saj nista več skupaj…« sem ujela pogovor tete Anice in strica Borisa v kuhinji.

»Ivana, res ne razumem… Saj veš, kaj ti je naredila! Ko si bila najbolj na tleh po ločitvi, te ni niti poklicala! Zdaj pa kar pride?« mi je kasneje očitala sestrična Petra.

V meni se je nabiral nemir. Spomnila sem se vseh tistih dolgih noči po ločitvi, ko sem jokala v blazino in čakala sporočilo – karkoli – od Marka ali Marije. Ničesar ni bilo. Takrat sem prisegla, da bom Lena zaščitila pred vsem slabim.

A zdaj… zdaj sem gledala svojo hčerko, kako se smeji svoji babici. In nisem vedela več, kaj naj storim.

Po torti se je Marija tiho približala meni v kuhinji. »Ivana… vem, da ni lahko. Ampak Lena mi pomeni vse na svetu. Prosim te… ne odvzemi mi tega.«

Zagledala sem se v njene roke – tresle so se. Prvič sem videla strah v njenih očeh.

»Marija… jaz… Saj veš, da ni lahko. Marko… on sploh ne pride več. Vse ostane na meni.«

»Vem. In zato ti hočem pomagati. Ne zaradi Marka – zaradi Lene.«

V tistem trenutku sem začutila težo vseh odločitev zadnjih dveh let. Ločitev ni bila samo konec najinega zakona – bila je razpoka med dvema družinama. In zdaj sem jaz tista, ki mora določiti meje.

Ko so gostje odhajali, mi je mama še enkrat rekla: »Ivana, pazi nase. Ne dovoli ji preveč blizu.«

A ko sem kasneje gledala Leno, kako spi s plišastim medvedkom – darilom od Marije – sem se vprašala: Ali imam pravico odločati o tem, kdo bo del njene prihodnosti? Ali lahko preteklost res tako močno določa naše izbire?

Morda ni enostavnih odgovorov. Morda so meje med preteklostjo in prihodnostjo bolj zabrisane, kot si želimo priznati.

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi dovolili bivši tašči ostati del otrokovega življenja – tudi če to pomeni nove konflikte doma?