Ko prepozno rodiš sina: Zgodba o ljubezni, krivdi in izgubljenem zaupanju
»Nejc, prosim, samo tokrat pospravi svojo sobo,« sem skoraj zašepetala, ko je spet zaloputnil vrata pred mojim nosom. V zraku je visela napetost, ki se je v zadnjih letih le še stopnjevala. Včasih se sprašujem, kdaj je najin odnos razpadel – ali je bil to tisti dan, ko sem mu prvič popustila in mu dovolila ostati doma namesto v šoli? Ali pa tisti večer, ko sem mu kupila nov telefon, čeprav sem vedela, da si ga ne morem privoščiti?
Moje ime je Marjeta. Pri štiridesetih sem rodila sina Nejca. Vsi so mi govorili, da bo pozno materinstvo nekaj posebnega – da bom bolj zrela, bolj potrpežljiva. A resnica je bila drugačna. Bila sem prestrašena in negotova. Ko so druge mame na igrišču klepetale o svojih najstniških otrocih, sem jaz s tresočimi rokami držala voziček in se spraševala, ali bom sploh zmogla.
Moj mož, Andrej, je bil vedno bolj umirjen. »Marjeta, pusti ga malo. Naj sam ugotovi, kaj pomeni odgovornost.« A jaz nisem znala popustiti. Vsakič ko je Nejc jokal ali prosil za nekaj več, sem mu ustregla. Morda zato, ker sem se bala, da mu ne bom mogla dati dovolj časa – da bom zaradi let prej odšla in ga pustila samega. Morda zato, ker sem si želela popraviti svojo lastno praznino iz otroštva.
Ko je Nejc dopolnil dvanajst let, so se začele prve resne težave. »Vsi imajo nove superge! Samo jaz jih nimam!« je kričal po hodniku. Andrej je stisnil ustnice in odšel iz sobe. Jaz pa sem naslednji dan stala v vrsti pred trgovino in kupila najdražje superge v mestu. Ko sem jih prinesla domov, jih je Nejc le ošvrknil s pogledom in rekel: »Končno.«
Vsak dan znova sem se trudila biti najboljša mama. Pripravljala sem mu najljubše jedi – makarone z omako in pohane piščančje zrezke. Ko je imel težave v šoli, sem pisala učiteljici in jo prosila za dodatna pojasnila. Ko ni želel na trening nogometa, sem ga opravičila z izmišljenimi boleznimi. Vsak njegov neuspeh sem doživljala kot svoj poraz.
A potem so prišla najstniška leta. Nejc je postal zaprt vase, vedno bolj zahteven in nesramen. »Kaj ti sploh veš o meni? Ti si stara!« mi je nekoč zabrusil v obraz. Tiste noči nisem spala. Ležala sem v postelji in poslušala Andrejevo mirno dihanje ter se spraševala: kje sem zgrešila?
V službi so me sodelavke spraševale: »Kako pa tvoj Nejc? Tako lep fant!« Vedno sem se nasmehnila in rekla: »Odlično!« A v resnici me je vsak njegov pogled bolel kot rezilo.
Nekega večera sva se z Nejcem spet sprla zaradi šole. »Zakaj mi vedno težiš? Saj ni konec sveta, če dobim trojko!« je kričal. »Nejc, samo želim ti pomagati!« sem poskušala mirno odgovoriti. »Ne rabiš! Ti si kriva za vse! Če bi me pustila pri miru, bi bil zdaj srečen!«
Andrej je sedel v kuhinji in molčal. Po prepiru mi je tiho rekel: »Marjeta, mogoče bi morala malo popustiti. Daj mu prostor.« A kako naj popustim? Kako naj gledam sina, ki tone v lenobo in brezbrižnost?
Nekega dne me je poklicala razredničarka: »Gospa Marjeta, Nejc ni oddal seminarske naloge že tretjič zapored. Zelo me skrbi.« Ko sem ga vprašala za nalogo, me je le ošinil s pogledom: »Saj ni pomembno.«
Začela sem dvomiti vase. Sem res tako slaba mama? Sem ga preveč razvajala? Sem mu dala preveč ali premalo ljubezni? Spomnila sem se svoje mame – stroge ženske z mrkim pogledom in trdo roko. Nikoli mi ni rekla, da me ima rada. Zato sem si prisegla, da bo pri meni drugače.
A zdaj gledam sina, ki ne zna biti hvaležen za nič. Ki ne zna sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Ki ne zna ljubiti nazaj.
Nekega večera sva sedela vsak na svojem koncu kavča. Televizija je bila prižgana, a nobeden ni gledal. Zbrala sem pogum: »Nejc, pogrešam te. Pogrešam tistega fantka, ki me je objel pred spanjem.« Dolgo je molčal. Potem pa rekel: »Jaz pa pogrešam mamo, ki mi ni ves čas težila.«
Solze so mi stekle po licih. Andrej je sedel ob meni in me prijel za roko: »Marjeta, ne moreš ga zaščititi pred vsem. Mora pasti in vstati sam.«
Tisto noč nisem zatisnila očesa. Razmišljala sem o vseh letih – o vseh darilih, popuščanjih, lažeh zaradi izgovorov v šoli… In o tem, kako sva se z Nejcem oddaljila.
Naslednje jutro sem mu pustila listek na mizi: »Nejc, rada te imam. A od danes naprej boš moral sam poskrbeti za svoje stvari.« Ko sem prišla domov iz službe, je bila njegova soba še vedno razmetana – a na mizi je ležala njegova seminarska naloga.
Morda bo potreboval čas. Morda bova oba potrebovala čas.
Včasih se vprašam: ali lahko popraviš napake iz preteklosti? Ali lahko otrok še kdaj zaupa materi, ki ga je hotela zaščititi pred vsem slabim – a ga s tem prikrajšala za močnejšo hrbtenico?
Kaj vi mislite – ali lahko mama še kdaj dobi nazaj izgubljeno zaupanje svojega sina?