Ko nihče ne pride: Zgodba pozabljenega brata

»A boš res prišel ali boš spet pozabil?« je vprašala mama po telefonu, njen glas je bil tih, skoraj obupan. Stal sem na parkirišču pred UKC Ljubljana, v roki sem stiskal ključe od avta, kot da bi mi lahko dali moč, ki je nisem imel. V trebuhu me je stiskalo, srce mi je razbijalo. Vedel sem, da me notri čaka brat – tisti brat, ki ga nisem videl že več kot leto dni, odkar sva se zadnjič sprla zaradi dediščine po očetu.

»Ne vem, mama,« sem izdavil. »Ne vem, če sem pripravljen.«

»Nihče drug ne more,« je rekla. »Jaz ne smem voziti, veš, kakšna je moja hrbtenica. Ti si mu še vedno brat.«

Brat. Ta beseda mi je zadonela v glavi kot udarec. Včasih sva bila neločljiva – jaz, Miha, starejši brat, in on, Tomaž, vedno za mano, vedno v moji senci. Potem pa so prišle zamere: najprej zaradi denarja, potem zaradi besed, ki jih ni bilo mogoče vzeti nazaj. Ko je oče umrl in je mama ostala sama v hiši v Grosupljem, sva se razšla vsak na svoj konec. On je ostal doma, jaz sem šel v Ljubljano, iskat boljše življenje – ali pa vsaj mir pred družinskimi prepiri.

Zdaj pa me kličejo nazaj. Tomaž je imel možgansko kap. Star je komaj 38 let. Zdravniki pravijo, da bo okrevanje dolgo in težko. Nihče drug ga noče ali ne more vzeti domov. Mama je prestara in bolna. Jaz sem edini.

Stal sem pred vrati oddelka in poslušal zvoke bolnišnice: vozički, oddaljeni jok otroka, nekdo je kašljal za vogalom. Vse skupaj me je dušilo. Spomnil sem se zadnjega pogovora s Tomažem:

»Ti si vedno mislil, da si boljši od mene!« mi je vrgel v obraz.

»Saj sem!« sem mu zabrusil nazaj. »Vsaj jaz nisem zapravil vsega denarja za stave in pijačo!«

Takrat sva prekinila stike. Mama je poskušala biti most med nama, a mostovi so padali eden za drugim.

Zdaj pa stojim tukaj in se sprašujem: ali lahko človek odpusti? Ali lahko pozabi vse tisto grdo? Ali pa naj pustim Tomaža tam, kjer je – sam in pozabljen?

Vrata so se odprla in iz sobe je prišla medicinska sestra. »Vi ste brat Tomaža Novak?«

Pokimal sem.

»Pripravljen je za odpust. Potrebuje pomoč pri hoji in nekoga, ki bo skrbel zanj vsaj nekaj tednov.«

Zazrl sem se v tla. »Nimam časa… služba… žena… otroci…«

Sestra me je pogledala s tistim pogledom, ki ga imajo samo ljudje, ki vsak dan gledajo človeško bedo: »Gospod Novak, če ga ne boste vzeli vi, bo šel v dom. Ampak veste, tam ni prostora za vse. In vaš brat ni starostnik.«

V tistem trenutku sem zasovražil sebe. Vedel sem, da imam izbiro – ampak nobena ni bila lahka.

Vstopil sem v sobo. Tomaž je sedel na postelji, bled in shujšan. Pogledal me je s tistimi svojimi modrimi očmi, ki so bile zdaj polne strahu in sramu.

»A si res prišel?« je šepnil.

Nisem vedel, kaj naj rečem. Samo stal sem tam in gledal človeka, ki mi je bil nekoč najbližje na svetu.

»Zakaj si sploh tukaj? Saj me sovražiš.«

»Ne sovražim te… Samo… Ne vem več, kako naj bova brata.«

Tomaž se je zasmejal – grenko in utrujeno. »Jaz tudi ne.«

Pomagal sem mu vstati. Bil je lahek kot otrok. Ko sva hodila po hodniku proti izhodu, sva molčala. Vsak s svojimi mislimi.

V avtu sva vozila v tišini do Grosuplja. Cesta mi je bila znana do zadnje luknje v asfaltu. Spomnil sem se voženj iz otroštva – ko sva z očetom hodila na ribolov ob Krki. Takrat sva bila še družina.

Ko sva prispela domov, na dvorišču ni bilo nikogar. Mama je bila v kuhinji in kuhala juho. Vonj po goveji juhi me je za trenutek pomiril.

»Tomaž!« je zavpila in stekla k njemu ter ga objela tako močno, da se mu je skoraj zlomila rebra.

Jaz pa sem stal ob strani in gledal to prizorišče – kot tujec v lastni družini.

Tisti večer smo sedeli za mizo in jedli v tišini. Nihče ni omenil preteklosti. Nihče ni govoril o prihodnosti.

Ko sem ponoči ležal na kavču v dnevni sobi (soba za goste je bila zdaj Tomaževa), sem poslušal zvoke stare hiše: škripanje stopnic, oddaljen smeh iz televizije pri mami… In tiho jokanje iz Tomaževe sobe.

Naslednji dnevi so bili težki. Tomaž ni mogel sam vstati iz postelje; moral sem mu pomagati pri vseh opravilih – hranjenju, umivanju… Včasih me je pogledal z očmi polnimi sramu:

»Oprosti… Saj vem, da si imel druge načrte.«

»Pusti zdaj to…« sem zamrmral.

Vsak dan sem hodil v službo v Ljubljano in se vračal domov k dvema otrokoma in ženi Nini – ki ni bila navdušena nad tem novim bremenom.

»Koliko časa bo to trajalo? Saj imaš svojo družino!« mi je očitala.

»Ne vem… Saj ni kriv…«

»Vsi imamo svoje probleme! Zakaj moraš vedno ti reševati vse?«

Nisem imel odgovora.

Nekega večera me je mama ustavila na hodniku:

»Miha… Hvala ti.«

»Ne hvali me… Ne vem niti, če delam prav.«

Pogledala me je z utrujenimi očmi: »Včasih ni važno, kdo ima prav ali kdo je kriv. Važno je samo to, da si tu.«

Tiste noči sem dolgo gledal v strop in razmišljal o tem, kaj pomeni biti brat – ali sploh še znam biti brat? Ali lahko odpustim vse tisto grdo iz preteklosti?

Tomaž se počasi izboljšuje. Še vedno potrebuje pomoč, a zdaj že sam pride do kuhinje po kozarec vode. Včasih skupaj gledava nogomet po televiziji – tako kot nekoč.

Ampak brazgotine ostajajo. Včasih me še vedno pogleda s tistim pogledom: »Ali mi res lahko odpustiš?« In jaz še vedno ne vem odgovora.

Mogoče ni važno. Mogoče je važno samo to, da nisem pustil brata samega takrat, ko ga nihče drug ni hotel.

Se sploh lahko človek resnično osvobodi preteklosti? Ali pa nas družinske zamere spremljajo vse življenje kot senca? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?