Ko mož izbere mamo namesto žene: Moja zgodba o izdaji, skrivnostih in družinskih konfliktih

»Ne laži mi, Tanja! Vem, da si bila ti!« je kričala Breda, moj možev mati, medtem ko je v rokah stiskala razbito vazo, ki je še pred nekaj minutami krasila našo dnevno sobo. Njene oči so bile polne sovraštva, glas pa tako glasen, da sem se ustrašila, da bodo sosedje poklicali policijo. Luka, moj mož, je stal ob njej kot kip – brez besed, brez poguma, da bi me zaščitil.

»Nisem bila jaz, Breda. Zakaj bi to naredila?« sem komaj izdavila, a sem že vedela, da je odgovor nepomemben. V tej hiši moja beseda ni štela nič.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sva se z Luko preselila v njegovo rojstno vas blizu Škofje Loke. Njegova mama je vztrajala, da živiva v zgornjem nadstropju njihove hiše. »Tako bo lažje za vse,« je rekla z nasmeškom, ki mi je že takrat zvenel grenko. Luka je bil navdušen – domača hrana, vrt in pomoč pri otrocih, ki sva jih načrtovala. Jaz pa sem čutila tesnobo. Nikoli nisem imela prave družine in sem si želela ustvariti svoj dom – brez nenehnega nadzora.

Prvi meseci so bili še znosni. Breda je kuhala kosila in me učila delati potico. A kmalu so se začele drobne pripombe: »Tako se pa pri nas ne dela.« »Luka ima rad drugače.« »Tega pa ne znaš?« Luka se je vedno le nasmehnil in rekel: »Saj veš, kakšna je mama.«

Ko sem zanosila, sem upala, da se bo vse spremenilo. A postalo je še huje. Breda je hotela odločati o vsem – od barve otroške sobe do imena za najino hčerko. Ko sem predlagala ime Nika, je Breda zavila z očmi: »To ni pravo slovensko ime.« Luka je molčal.

Po rojstvu Nike sem bila izčrpana in ranljiva. Breda je prihajala v spalnico brez trkanja in mi jemala hčerko iz rok: »Ti si še prešibka.« Ko sem protestirala, je Luka rekel: »Pusti mami, saj ti pomaga.«

Nekega večera sem slišala Bredo in Luko v kuhinji. »Tanja ni za našo družino,« je šepetala Breda. »Preveč je trmasta.« Luka je odvrnil: »Daj ji čas.« A v njegovem glasu ni bilo prepričanja.

Potem so se začele čudne stvari. Izginjale so moje stvari – najprej šminka, potem knjiga, ki mi jo je podarila pokojna babica. Ko sem vprašala Bredo, je rekla: »Morda si pozabila kje.« Luka mi ni verjel.

Vrhunec pa je bila tista razbita vaza. Bila je Bredina najljubša – spomin na njenega pokojnega moža. Nekega popoldneva sem prišla domov iz službe in jo našla razbito na tleh. Breda me je čakala s križanimi rokami in ledenim pogledom.

»To si naredila ti! Vedno si bila ljubosumna na moje stvari!«

»Nisem! Prisežem!«

Luka me ni pogledal v oči. »Tanja, če si res ti… se moraš opravičiti.«

V meni se je nekaj zlomilo. Prvič v življenju sem začutila pravo osamljenost – ne tisto, ki jo čutiš med tujci, ampak tisto najhujšo: ko te lastna družina ne verjame.

Začela sem dvomiti vase. Morda sem res kaj naredila narobe? Morda nisem dovolj dobra žena? Dobra mama? Dobra snaha?

Nika je rasla in postajala vedno bolj navezana na Bredo. Ko sem jo želela objeti ali ji prebrati pravljico, me je Breda prehitela: »Pusti jo meni, ti pojdi počivat.« Počasi sem izgubljala stik z lastno hčerko.

Nekega večera sem zbrala pogum in Luki rekla: »Ne morem več tako živeti. Ali greva na svoje ali pa…«

Ni mi pustil dokončati.

»Ne morem pustiti mame same. Saj veš, koliko ji pomeniva.«

»Kaj pa jaz? Kaj pa Nika?«

»Mama je vse življenje žrtvovala zame…«

V tistem trenutku sem dojela: nikoli ne bom na prvem mestu.

Začela sem iskati stanovanje v Ljubljani. Vsak evro sem skrivala pred Bredo in Luko – kot tatica v lastni hiši. Ko sem končno našla majhno garsonjero v Šiški, sem Luki povedala resnico.

»Odšla bom. Z Niko.«

Luka me je gledal kot tujko. »Ne moreš mi vzeti hčerke!«

»Ne bom ji dovolila odraščati v hiši laži in obtožb.«

Breda je planila name: »Ti si uničila to družino! Vedno si bila sebična!«

Nika me je držala za roko in jokala: »Mami, ne pusti me tukaj…«

Tisti večer sva odšli – brez kovčka, le z nekaj oblekami in Nikinim plišastim zajčkom.

Prve noči so bile najtežje. Nika je jokala za babico in očetom. Jaz pa sem jokala za življenjem, ki sem ga izgubila – ali pa ga nikoli nisem imela.

Počasi sva si ustvarili nov vsakdan. Nika je začela hoditi v novo vrtec in spoznavati prijatelje. Jaz sem našla službo v knjigarni in prvič po dolgem času začutila mir.

Luka me ni nikoli poklical. Le enkrat mi je poslal sporočilo: »Upam, da sta srečni.«

Breda mi še danes piše grozilna pisma in zahteva stik z vnukinjo.

Včasih ponoči razmišljam: Sem res jaz kriva? Bi morala bolj potrpeti? Ali pa ima vsaka ženska pravico do svojega glasu?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi izbrali sebe ali družino? Je prav biti zvest sebi tudi takrat, ko te vsi drugi obsojajo?