Ko mi je mož rekel: ‚Plačaj najemnino!‘ – Moja izpoved o razpadu družine in boju za dostojanstvo
»Če hočeš še naprej živeti tukaj, boš morala začeti plačevati najemnino,« je rekel Marko, moj mož, medtem ko je sedel za kuhinjsko mizo in listal po položnicah. Njegov glas je bil hladen, skoraj uraden, kot bi govoril z nekom na občini, ne pa z ženo, s katero je preživel dvajset let. V tistem trenutku sem začutila, kako se mi je nekaj v prsih zlomilo.
»Kaj? Najemnino? Saj sva skupaj kupila ta dom!« sem komaj izdavila. Moje roke so se tresle, srce mi je razbijalo. Naša hči, Sara, je sedela v dnevni sobi in se pretvarjala, da gleda televizijo, a sem videla, kako so ji roke tiho drhtele v naročju.
Marko ni dvignil pogleda. »Stvari so se spremenile. Če želiš ostati tukaj, boš morala prispevati. Jaz ne morem več vsega nositi sam.«
V tistem trenutku sem se počutila kot tujec v lastnem domu. Spomini na skupne večere, na otroški smeh, na vse žrtve, ki sem jih naredila za to družino – vse to je nenadoma izgubilo pomen. V glavi mi je odmevalo: »Plačaj najemnino.« Kot da sem najemnica v svojem življenju.
Tisto noč nisem spala. Ležala sem v postelji poleg človeka, ki ga nisem več prepoznala. V mislih sem preigravala vse trenutke zadnjih let: kako sem pustila službo, da sem lahko skrbela za Saro, kako sem kuhala, pospravljala, urejala vrt in skrbela za Markovega ostarelega očeta. Kolikokrat sem potisnila svoje želje na stran, ker »družina pride prva«. In zdaj? Zdaj sem postala strošek.
Naslednje jutro sem Saro peljala v šolo. V avtu je bila tišina. »Mami, a se bosta z atijem ločila?« me je nenadoma vprašala s tihim glasom. Pogledala sem jo v ogledalu – njene oči so bile rdeče od joka.
»Ne vem, srček. Včasih odrasli pozabimo, kaj je res pomembno.«
V službi sem bila kot robot. Moja sodelavka Tanja me je vprašala: »Si v redu?« Samo prikimala sem. Kako naj ji povem, da me mož sili plačevati najemnino za dom, ki sva ga skupaj ustvarila? Da se počutim kot breme?
Popoldne sem šla do svoje mame v Šiško. Sedela je v kuhinji in pletla nogavice za Saro. »Kaj pa ti? Si kaj bleda danes.«
Zlomila sem se. Prvič sem na glas povedala: »Marko mi je rekel, naj začnem plačevati najemnino.«
Mama je odložila pletilke in me pogledala naravnost v oči: »A si ti nora? Po vsem tem času? Po vseh letih? Kaj si mu ti – sostanovalka?«
Solze so mi tekle po licih. »Ne vem več, kdo sem zanj.«
Mama je zavzdihnila: »Moški danes… Včasih so znali bolj ceniti ženske. Ampak veš kaj? Ne dovoli mu tega. Postavi se zase.«
Ko sem se vrnila domov, me je Marko čakal v kuhinji. »Si razmislila?«
»O čem? O tem, da bom najemnica v lastni hiši?«
»Ne dramatiziraj. Tudi jaz imam dovolj vsega. Vse je na mojih plečih.«
»A res? Kdo je skrbel za tvojo mamo zadnja tri leta? Kdo je hodil po Saro v vrtec in jo vozil na balet? Kdo je kuhal vsak dan in skrbel za hišo?«
Marko je zavzdihnil: »To ni isto. Denar šteje.«
V tistem trenutku sem vedela: nekaj se je dokončno zlomilo med nama.
Naslednje tedne sva živela kot tujca pod isto streho. Sara je bila vedno bolj tiha. Jaz sem ponoči jokala v kopalnici, da me ne bi slišali. V službi so opazili mojo odsotnost – šef mi je celo predlagal bolniško.
Nekega dne me je poklicala Tanja: »Pridi k meni na kavo.« Ko sem prišla k njej v Moste, mi je rekla: »Veš, nisi edina. Moj bivši mi je tudi rekel, da moram prispevati več, čeprav sem delala dve službi in skrbela za otroke.«
»Zakaj smo ženske vedno tiste, ki moramo dokazovati svojo vrednost?« sem jo vprašala.
Tanja se je nasmehnila: »Ker smo močne. Ampak tudi močne ženske imajo pravico do spoštovanja.«
Tiste besede so mi dale moč. Ko sem prišla domov, sem Marku rekla: »Veš kaj? Če želiš najemnico – potem bom res šla. Poiščem si stanovanje in ti lahko sam plačuješ položnice.«
Marko me je pogledal presenečeno: »A resno misliš? Kaj pa Sara?«
»Sara bo vedno moja hči. In jaz bom vedno njena mama – tudi če ne bom več tvoja žena.«
Tisto noč sem prvič po dolgem času mirno spala.
Čez nekaj dni sem začela iskati stanovanja po Ljubljani. Ni bilo lahko – cene so nore, ponudbe malo. Ampak prvič po dolgem času sem čutila upanje.
Sara mi je rekla: »Mami, jaz grem s tabo.«
Objeli sva se in jokali obe.
Danes živiva sami v majhnem stanovanju v Štepanjskem naselju. Ni popolno – stene so tanke, sosedje glasni. Ampak tu sva svobodni.
Včasih ponoči še vedno premišljujem: Sem naredila prav? Je res vredno izgubiti družino zaradi dostojanstva?
Ampak potem pogledam Saro in vem: če ne bi postavila meje zdaj, bi jo učila sprejemati manj od tistega, kar si zasluži.
Se vam zdi prav, da moramo ženske po vseh letih žrtvovanja še vedno dokazovati svojo vrednost doma? Kje pa vi postavite mejo?